Jedro

Trditve toženke o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije tožnice temeljijo na pogodbenih določilih. Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki se nanaša na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavlja samo na podlagi in v mejah postavljenih trditev toženke (7. člen ZPP). Teh toženka ni podala (pravočasno).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti kupnino v višini 29.567,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 do plačila, in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je tožena stranka pravočasno podala trditve, s katerimi je utemeljevala ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke, in pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz naslova ugotovljene pravne napake.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sklepom III DoR 68/2010 z dne 2. 2. 2011 ugodilo predlogu tožeče stranke in dopustilo revizijo o naslednjih vprašanjih: - ali gre za kršitev določb pravdnega postopka, predvsem razpravnega načela in načela kontradiktornosti, če sodišče presoja o pomanjkanju aktivne legitimacije na podlagi določb predložene pogodbe po uradni dolžnosti, čeprav tožena stranka ne navede konkretnega ugovora aktivne legitimacije, ki bi bil utemeljen na konkretnih pogodbenih določilih; - ali gre v primeru opustitve opozorila, da sodišče šteje nejasne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke kot ugovor aktivne legitimacije, ki jo je zato treba posebej dokazati, za opustitev materialnega procesnega vodstva ali pa bi takšno opozorilo predstavljalo nedovoljeno pomoč stranki.

4. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži vračilo kupnine v višini 29.567,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje ter plačilo vseh pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka tožeče stranke. Tožeča stranka je priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

Pravno relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnica februarja 2006 pri toženki kupila vozilo Mercedez Benz E 280D v vrednosti 46.486,40 EUR. Tožnica je nato vozilo po pogodbi o finančnem leasingu oddala v najem R. B. Kasneje se je izkazalo, da je bilo vozilo ukradeno v Italiji, in ga je januarja 2008 zasegla specializirana enota za nadzor državne meje. Tožnica je obvestila toženko o ugotovljeni pravni napaki in zahtevala, da ji izroči zaseženo vozilo. Ker toženka tega ni storila, je bila prodajna pogodba razvezana po samem zakonu.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta se oprli na določbe 2., 7. in 9. člena Splošnih pogojev Pogodbe o finančnem leasingu FO 04/05 in ugotovili, da je tožnica s pogodbo o finančnem leasingu prenesla vse zahtevke iz naslova jamčevanja za napake na leasingojemalca; da tožnica pogodbe o finančnem leasingu R. B. ni odpovedala in da jamčevalni zahtevki iz naslova prodajne pogodbe niso bili preneseni nazaj na tožnico.

Razlogi za ugoditev reviziji

9. V skladu z določbo drugega odstavka 371. člena ZPP Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obravnava revizijo tožeče stranke po posameznih dopuščenih pravnih vprašanjih.

Ali gre za kršitev določb pravdnega postopka, predvsem razpravnega načela in načela kontradiktornosti, če sodišče presoja o pomanjkanju aktivne legitimacije na podlagi določb predložene pogodbe po uradni dolžnosti, čeprav tožena stranka ne navede konkretnega ugovora aktivne legitimacije, ki bi bil utemeljen na konkretnih pogodbenih določilih?

10. Tožnik v reviziji navaja, da je toženka navedbe o cesiji jamčevalnih zahtevkov iz prodajne pogodbe, ki jih je sodišče upoštevalo kot ugovor aktivne legitimacije, podala šele v pritožbi z dne 27. 2. 2009 zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Takšne navedbe bi morala toženka postaviti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil 17. 12. 2008, česar pa ni storila. Graja tudi postopanje sodišča druge stopnje, ki je navedbe toženke v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2008, da „tožeča stranka nikjer ne zatrjuje, da je bila leasing pogodba razvezana oziroma ne pove, katera pogodba je bila razvezana na podlagi zakona“ in da „za zatrjevane pravne napake svojemu kupcu R. B. odgovarja izključno tožeča stranka, saj je iz določil pogodbe o finančnem leasingu razvidno, da postane po poplačilu vseh obrokov lastnik R. B.,“ obravnavalo kot ugovor aktivne legitimacije. Opozarja, da je materialnopravni preizkus obstoja aktivne legitimacije vezan na trditve in dokaze, ki morajo biti podani v skladu z 286. členom ZPP.

11. Za presojo o revizijskem očitku je odločilno, ali je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno podala trditve, iz katerih naj bi sledil zaključek, da tožnica ni aktivno stvarno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Toženka bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje trditi, da je tožnica s Pogodbo o finančnem leasingu prenesla vse pravice iz jamčevalnih zahtevkov na leasingojemalca in kot dokaz predložiti to pogodbo (oziroma se nanjo sklicevati). Tega toženka v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje ni naredila. To namreč ne izhaja niti iz trditev v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2008, na katere se opira sodišče druge stopnje, in sicer, da „tožeča stranka nikjer ne zatrjuje, da je bila leasing pogodba razvezana oziroma ne pove, katera pogodba je bila razvezana na podlagi zakona“ in da „za zatrjevane pravne napake svojemu kupcu R. B. odgovarja izključno tožeča stranka, saj je iz določil pogodbe o finančnem leasingu razvidno, da postane po poplačilu vseh obrokov lastnik R. B.“

12. Trditve toženke o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije tožnice temeljijo na pogodbenih določilih. Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki se nanaša na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavlja samo na podlagi in v mejah postavljenih trditev toženke (7. člen ZPP). Teh toženka ni podala (pravočasno).

13. Sodišči nižjih stopenj sta zato kršili razpravno načelo, ko sta o ugovoru aktivne legitimacije presojali na podlagi določb predložene pogodbe po uradni dolžnosti, čeprav se toženka ni pravočasno sklicevala na pogodbena določila, ki naj bi tak ugovor utemeljevala.

Ali gre v primeru opustitve opozorila, da sodišče šteje nejasne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke kot ugovor aktivne legitimacije, ki jo je zato treba posebej dokazati, za opustitev materialnega procesnega vodstva ali pa bi takšno opozorilo predstavljalo nedovoljeno pomoč stranki?

14. Glede na presojo Vrhovnega sodišča, da trditve v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2008 ne pomenijo trditev, ki naj bi utemeljevale ugovor toženke o pomanjkanju aktivne legitimacije, odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje ni odločilen za rešitev spora. Tudi v postopkih dopuščene revizije Vrhovno sodišče odloča v posamičnem sporu, zato presoja le tista pravna vprašanja, ki so odločilna za odločitev v zadevi, ne daje pa svetovalnih pravnih mnenj.(1) Zato se Vrhovno sodišče do revizijskih očitkov v zvezi s tem dopuščenim vprašanjem ni opredelilo.

15. Glede na povedano Vrhovno sodišče zaključuje, da je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Reviziji tožeče stranke je zato ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva, da tožena stranka za svoj ugovor aktivne legitimacije ni pravočasno podala trditev, ki naj bi ta ugovor utemeljevale, obravnava naj pa še druga vprašanja, ki so pomembna za odločitev o utemeljenosti zahtevka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

16. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za (novo) končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 89/2010 z dne 13. 9. 2011, 6. točka.