Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident je v reviziji sicer navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za nobenega pa ni navedel in izkazal, da gre tudi za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (razlog za dovoljenost revizije). Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

Revident s svojimi navedbami (četudi v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe) ni navedel in izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki bi bile primerljive s tistimi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče v preteklosti dovoljevalo revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 110-13/2014 z dne 25. 2. 2015, s katero je ta odločila, da se revidentova kandidatura na tri mesta kandidatk in kandidatov za sodnico ali sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu zavrne.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident v reviziji citira besedilo 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člen ZUS-1 in navaja, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja ter da bosta obrazložena v nadaljevanju.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil na zahtevani način iz 7. točke obrazložitve tega sklepa oziroma ga sploh ni izpostavil. Revident je v reviziji sicer navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za nobenega pa ni navedel in izkazal, da gre tudi za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (razlog za dovoljenost revizije). Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.(1) Pomembnega pravnega vprašanja revident ni izpostavil jasno, natančno in konkretno ter ni navedel, zakaj je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Prav tako ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, čeprav se je skliceval tudi na ta del 2. točke drugega odstavka 83. člen ZUS-1. Glede na navedeno revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.(2)

9. Revident se je skliceval tudi na določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Zelo hude

posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so nedoločen pravni pojem, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisati konkretne posledice in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Revident v obravnavani zadevi zelo hudih

posledic izpodbijane odločitve kot razloga za dovoljenost revizije ni navedel in izkazal. Zgolj z navedbo relevantne pravne podlage (citiranjem besedila člena) namreč zelo hudih posledic ni mogoče izkazati, v nasprotju z navedbo, da bo izpolnjenost tega pogoja obrazložena v nadaljevanju revizije, pa tega dela v reviziji ni.

12. Revident je določene posledice izpodbijane odločitve navedel kvečjemu v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe in ne revizije oziroma razlogov za njeno dovoljenost. Pri tem pa Vrhovno sodišče opozarja, da se pravna standarda zelo hudih posledic za dovoljenost revizije in grozeče težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe ne prekrivata v celoti.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča (v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe) zatrjevana škoda, tj. poseg v revidentovo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave RS) in pasivne volilne pravice (43. člen Ustave RS) ter druge, sama po sebi še ne predstavlja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Za utemeljitev zelo hudih posledic je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba navesti in izkazati bistveno več, in sicer v čem je zatrjevana neposredna posledica izpodbijane odločitve za konkretnega posameznika zelo velika in težka (oziroma ima zelo hud vpliv na njegovo življenje, ki je primerljiv npr. z ogroženostjo preživljanja,(3) posegom v pravico do družinskega življenja(4), pomanjkanjem osnovnih bivanjskih pogojev,(5) izročitvijo državi, kjer bi bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju,(6) izgubo vsakršnega statusa v državi,(7) zdravstvenimi težavami zaradi cepljenja(8) in podobno). Ker po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami (četudi v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe) ni navedel in izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki bi bile primerljive z zgoraj navedenimi, revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

14. Glede na to, da revident izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 16. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2014 z dne 13. 2. 2014. (2) Glej tudi sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 164/2009 z dne 13. 5. 2009 in X Ips 433/2009 z dne 28. 1. 2010. (3) Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2008, Ljubljana, str. 462. Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča: sklep X Ips 280/2013 z dne 29. 1. 2015, sodba X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, sklep X Ips 412/2012 z dne 4. 7. 2013, sodba X Ips 22/2009 z dne 29. 9. 2010. (4) Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 487/2012 z dne 9. 7. 2013. (5) Sodbe Vrhovnega sodišča: X Ips 113/2012 z dne 14. 3. 2013, X Ips 84/2010 z dne 24. 2. 2011, X Ips 217/2011 z dne 9. 2. 2012. (6) Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2012. (7) Sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 292/2009 z dne 16. 12. 2010 in X Ips 222/2009 z dne 6. 10. 2010. (8) Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010.