Jedro

Obseg nastale škode je oškodovancu znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, njen povzročitelj pa od škodnega dogodka. V tem okviru se presojajo zastaralni roki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek mladoletnega tožnika na plačilo zneska 600.000,00 SIT ter zahtevek tožnika na plačilo zneska 29.600,00 SIT. Pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Mladoletni tožnik vlaga revizijo proti pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zneska 600.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče nižjih sodišč, da je njegov zahtevek glede na določbo 376. člena ZOR zastaran, ni pravilno. Glede pričetka teka zastaranja odškodninskega zahtevka je namreč v tem primeru treba uporabiti določila prvega odstavka 380. člena ZOR. Poleg tega pa zastaralni rok ni mogel začeti teči, dokler ni bila odgovornost za škodo ugotovljena z odločbo sodnika za prekrške Občine V..

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljene dejanske okoliščine so glede na ugovor zastaranja omogočile uporabo določb 376. člena ZOR in ugotovitev, da je odškodninska terjatev mladoletnega tožnika zastarala. Tožnikovo zdravljenje je bilo končano 16.7.1990, poškodba iz februarja 1992 pa je nova in ni v vzročni zvezi s tisto, ki je podlaga tožbenemu zahtevku. Dne 31.12.1993 vložena tožba je prekoračila 3 letni zastaralni rok po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR. Obseg nastale škode je bil tožniku znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, povzročitelj (zavarovanec tožene stranke) pa od škodnega dogodka dalje. Daljši zastaralni roki so predvideni tedaj, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Če je namreč za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR). Za tak primer pa ne gre. Zavarovanec tožene stranke, ki je povzročitelj škodnega dogodka, je namreč škodo povzročil s prekrškom. Določba 380. člena ZOR predvideva daljši zastaralni rok le za terjatve sklenitelja zavarovanja iz pogodbe o življenjskem zavarovanju, drugačen način pričetka teka zastaralnega roka pa za terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb. Obvelja stališče sodišča druge stopnje, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev, glede katere veljajo specialne določbe 376. in 377. člena ZOR in da določb 380. člena ZOR ni mogoče uporabiti.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče v postopku na nižjih stopnjah tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).