Jedro

Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in da bo v primeru neuspeha v pravdi mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.

Pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je treba ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.

Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju banke pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Tožnik kot predsednik nadzornega sveta zavarovalnice in predsednik uprave banke opravlja delo, ki je odgovorno tako z družbenega kot tudi etičnega pomena; dolžan je trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki, zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženki naložilo, da preneha z vsakršnimi kršitvami nedotakljivosti osebnosti, osebnega in družinskega življenja ter drugih osebnostnih pravic tožnika in sicer zlasti s prenehanjem pošiljanja pisnih pisem, e-sporočil, SMS sporočil in podajanja izjav v drugih oblikah medija. V primeru kršitve prepovedi ali kršitve obveznosti, določene z začasno odredbo, je tožnik predlagal določitev 2.000,00 EUR denarne kazni.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklep sodišča, ki je utemeljenost izdaje regulacijske začasne odredbe presojalo samo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je pomanjkljiv. Izostala je presoja izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje navedene določbe in pogoja reverzibilnosti. Stališče sklepa, da je pri presoji objektivno žaljivih izjav treba upoštevati kontekst, v katerem so bile izjave zapisane, ni pravilno. Leto in pol po dejanskem razpadu zakonske zveze ni več mogoče govoriti o razgretih čustvih, očitek kaznivega dejanja v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega. Zmotna je ugotovitev, da od toženke ni pričakovati, da bi očitke kaznivih dejanj naznanila tretjim osebam, ker jasna namera toženke o tem izhaja iz same vsebine njenih izjav in poslanih sporočil. Sodišče pri tehtanju pravic ni uporabilo testa sorazmernosti, zato je presoja sodišča prve stopnje, da interes do javnega obveščanja pretehta nad interesom tožnika do zaščite časti in zgleda, napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi izdaje začasne odredbe z naložitvijo toženki, naj preneha s kršitvami osebnostnih pravic tožnika, temelji na ugotovitvah, - da je toženka tožniku poslala vsa sporočila, na katera se nanašata tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe, - da se pretežni del toženkinih izjav nanaša na zasebno in intimno življenje tožnika, v delu pa je toženka z izjavami posegla na področje tožnikove časti in dobrega imena, - da sta pravdni stranki (bivša) zakonca, med katerima tečejo sodni postopki glede razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in določitve preživnine, - da so bila sporočila toženke z dne 9. 9. 2019, 7. 9. 2019, 10. 9. 2019 in 30. 9. 2020, v katerih tožniku očita storitev kaznivih dejanj, zlasti na področju korupcije oziroma gospodarskega kriminala, poslana v okviru medsebojne komunikacije v zvezi z urejanjem njunega odnosa pred razvezo, - da toženka očitkom glede storjenih kaznivih dejanjih verjame, saj naj bi ji o tem izpovedal sam tožnik ali pa je bila toženka sama priča dogodku, - da je tožnik predsednik uprave banke in predsednik nadzornega sveta zavarovalnice.

5. Ni sporno, da je vsebina predlagane začasne odredbe v bistvenem delu enaka vsebini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tovrstno, t.i. urejevalno začasno odredbo mogoče izdati le tedaj, ko je takšno začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode ali hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Po ugotovitvi, da je toženka storitev več kaznivih dejanj očitala tožniku v okviru njune medsebojne komunikacije v zvezi z urejanjem njunega odnosa, je zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal svojih navedb, da bo ravnanje toženke povzročilo posledice, ki jih tožnik zatrjuje, to je da mu bo z odločbo regulatorjev prepovedano opravljanje funkcij predsednika uprave banke ali nadzornega sveta zavarovalnice. Poleg tega pravica do javnega obveščanja o domnevno nepravilnem delovanju banke pretehta nad pravico do časti in dobrega imena tožnika, zato ni z verjetnostjo izkazana težko nadomestljiva škoda. Pritožbene navedbe ne dajejo zadostne opore za drugačno odločitev.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

7. Od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se pravilno sklicuje tudi izpodbijani sklep, se v sodni praksi izdajajo tudi t.i. urejevalne začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. Ustavno sodišče je pojasnilo, da njihov namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna, do pravnomočne sodne odločbe ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena očitno ne bi več doseglo svojega namena, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda. Ustavno sodišče je pri izdaji tovrstnih začasnih odredb poudarilo potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora torej tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in da bo v primeru neuspeha v pravdi mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.

8. O vprašanju, ali je ureditveno začasno odredbo mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se začasne odredbe z vsebino, ki je v bistvenem enaka vsebini tožbenega zahtevka, izdajo zgolj v primeru, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode.

9. Ne glede na to, ali je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da se začasne odredbe z vsebino, ki je v bistvenem enaka vsebini tožbenega zahtevka, izdajo zgolj v primeru, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode, je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Ob upoštevanju vodil iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča je treba pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.

10. Ugotovitve, na katerih temelji stališče sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda, ki je posledica spornega toženkinega ravnanja, ne dajejo podlage za sklep, da bo zahtevano sodno varstvo v primeru ugoditve zahtevku izgubilo svoj namen. Tožnik ni verjetno izkazal, da bodo zaradi očitkov toženke regulatorji začeli postopke za izdajo odločb o prepovedi opravljanja funkcij tožnika; izkazano je, da je toženka tožniku očitala kazniva dejanja na področju korupcije oziroma gospodarskega kriminala, komunikacija pa je bila zamejena izključno na pravdni stranki. Trditve o storjenih kaznivih dejanjih, ki so del zasebnega razčiščevanja medčloveškega odnosa, četudi vzbujajo nelagodje, pa ne predstavljajo težko nadomestljive škode.

11. Ni vzbujen dvom o pravilnosti ocene v izpodbijanem sklepu, da s strani toženke podani očitki o storjenih kaznivih dejanjih ne dajejo podlage za sklepanje, da bo toženka podatke razkrila tudi javnosti. Tožnik ni navedel, da je toženka o teh očitkih pisala tudi zaposlenim na zavarovalnici. Dodatnih, obširnih pojasnil v pritožbi o tem, da je sporno elektronsko sporočilo toženke zaposlenim na zavarovalnici z dne 10. 9. 2020 potrebno razlagati v kontekstu celostnega razmerja med pravdnima strankama, pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel in so prvič podane v pritožbi, zato so glede na 337. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prepozna in neupoštevna. Glede na podatke, ki jih je imelo na razpolago ob izdaji izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoj težko nadomestljive škode v konkretnem primeru ne obstoji, zato ni mogoč sklep, da bi se s potekom časa, potrebnega za odločitev o zahtevku, njegova pravica do sodnega varstva izjalovila.

12. V izpodbijanem sklepu je pravilno ovrednotena tudi teža posega v ustavno varovane pravice tožnika, ki zahteva pravno varstvo zaradi posega v zasebnost ter čast in dobro ime, in toženke pri varstvu njene pravice do svobode izražanja. Sodna praksa se je že izrekla, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje, da je treba nenadomestljivo škodo presojati širše in škodo, ki grozi upniku, primerjati s škodo, ki grozi ne le tistemu, ki izvaja pravico do svobode izražanja (v konkretnem primeru toženka), temveč tudi pravici javnosti do obveščenosti, ki je temelj demokratične družbe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju banke pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik kot predsednik nadzornega sveta zavarovalnice in predsednik uprave banke opravlja delo, ki je odgovorno tako z družbenega kot tudi etičnega pomena; dolžan je trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki, zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.

13. Ni dvoma, da je komunikacija med pravdnima strankama po dejanskem razpadu njune zakonske zveze za tožnika neprijetna, vendar navedeno še ne narekuje izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe. Neugodnosti, ki so posledica zatrjevane komunikacije s toženko, ne upravičujejo posega v pravice in interese toženke že pred izvedbo kontradiktornega postopka.

14. Ob vsem povedanem se izkaže, da presoja t.i. "reverzibilnosti" začasne odredbe (oziroma vprašanja, ali bo kljub izdani in izvršeni začasni odredbi ob kasnejši sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje) ni bila potrebna, saj na odločitev ne bi mogla vplivati.

15. Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe ni podana, se ni bilo treba izreči o utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je uveljavljena terjatev (le) delno izkazana.

16. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.