Jedro

Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ v smislu 276. člena ZUP, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe je izključena, če je sam o pritožbi oz. o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal, ter tako odločbo presodil za zakonito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance odločilo, da zahtevo tožnika za odpravo odločbe DURS, DU Ljubljana, št. DT 01-36556 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici zavrže. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v konkretni zadevi zavezanec na odločbo, katere odpravo želi, že vložil pritožbo, o kateri pa je Ministrstvo za finance že odločilo in njegovo pritožbo zavrnilo. Zavezanec pa zoper odločbo ni vložil tožbe na Upravno sodišče RS. Ugotavlja, da mora organ najprej preveriti, ali so izpolnjene formalne predpostavke za obravnavanje zahteve. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in prvi odstavek 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da glede na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, niso izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavo zavezančeve zahteve po odpravi odločbe DURS, DU Ljubljana, št. DT 01-36556 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici. Ministrstvo za finance je namreč že odločalo o pritožbi zoper to odločbo in jo z odločbo z dne 24. 8. 2009 št. DT-499-01-482/2008-2 tudi zavrnilo. To pa pomeni, da davčni organ zavezančeve vloge ne more obravnavati. Skladno z mnenjem Vrhovnega sodišča RS drugostopni organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe ne more odločati, če je sam o pritožbi oz. drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Drugostopni organ namreč ne more nadzirati zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov, saj ne nadzira samega sebe. Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oz. spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, pa je ravno v nadzoru drugostopnega organa kot nadzornega organa nad zakonitostjo aktov prvostopnega organa. Zato je bilo potrebno zahtevo tožnika za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot nedovoljeno zavreči. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da sta dejstvi, da je odločba, ki jo želi izpodbiti, nezakonita ter da je davčni organ prekršil materialni zakon, med strankama nesporni. Vrhovno sodišče RS je namreč večkrat ugotovilo kršitve pri izdaji enakih odločb drugim zavezancem. Tudi v odločbi X Ips 183/2010 z dne 3. 2. 2011 izpostavlja, da so sodišče prve stopnje in davčna organa v obravnavanem primeru napačno uporabili določbo 120. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Meni, da je stališče davčnega organa, da ni upravičen presojati zadeve z uporabo tega izrednega pravnega sredstva iz razloga, ker je sodeloval že v rednem upravnem postopku pri pritožbi, neutemeljeno. Gre namreč za dvoje različnih pravnih sredstev, ki so v zakonu tudi posebej urejena. V kolikor bi obveljalo stališče davčnega organa, bi omenjeno izredno pravno sredstvo dejansko pomenilo le izvajanje pritožbenega postopka, v nekoliko ožjem obsegu, za kar pa ni pravne podlage niti v ZDavP, niti v ZUP. Ker med strankama ni sporno, da je tožnik upravičeni predlagatelj za odpravo in razveljavitev odmerne odločbe, so izpolnjene predpostavke, da davčni organ kot pristojni organ iz 275. člena ZUP vzame zahtevo zavezanca v meritorno obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDavP-2 gre pri odmerni odločbi za takšno odločbo, ki je bila izdana in vročena stranki ne glede na to, ali jo je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo ali ne. Po omenjeni dikciji zakona je mogoče presojati po nadzorstveni pravici tudi dokončno odločbo, odločbo zoper katero je bil sprožen upravni spor in tudi še pravnomočno odločbo, ker je izdaja in vročitev odločbe pogoj za njeno dokončnost in pravnomočnost, kot to določata 224. in 225. člen ZUP. Niti ZDavP-2, niti ZUP ne govorita o tem, da gre za odločbo, ki jo je izdal prvi ali drugostopni organ. V nadaljevanju pojasnjuje, da ni dvoma, da gre v danem primeru za kršitev materialnega zakona. Poudarja tudi, v čem se očitna kršitev materialnega zakona razlikuje od zgolj kršitve materialnega zakona. Že iz samega naziva izrednega pravnega sredstva, da gre za odločanje po nadzorstveni pravici, pa je mogoče razbrati namen, da gre v danem primeru za odločitev, ki učinkuje širše kot pa pritožba v konkretnem primeru. Gre za hierarhični nadzor, ki ga opravi pristojni organ nad zakonitostjo odločb, izdanih v konkretnih upravnih zadevah po pravnem postopku, tako na prvi in drugi stopnji. V konkretnem primeru pa je ostala nezakonita le še njegova odločba, saj so bile vse druge odločbe, ki so temeljile na 120. členu ZDoh-2, v upravnih zadevah že odpravljene ali po pravici nadzora, ali pa z rednimi pravnimi sredstvi. Očitno nezakonita odločba torej ne more s pretekom časa konvalidirati. Meni, da ima pravico da z vsemi pravnimi sredstvi tako odločbo napada, dokler bo obstojala.

Sodišču zato predlaga, da samo meritorno odloči o zadevi na glavni obravnavi, ali pa odpravi izpodbijano odločbo organa prve stopnje ter zadevo s konkretnimi napotki vrne v ponovno odločanje omenjenemu organu. Tožena stranka pa naj tožniku povrne tudi nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve svojega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici, saj izpolnjuje pogoje iz druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Vprašanje, ki se glede na vloženi spor nanaša je, ali lahko pristojni nadzorstveni organ, kar je v danem primeru Ministrstvo za finance, v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDavP-2 že po izdani odločbi Ministrstva za finance ponovno odloča. Gre za vprašanje, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih sodbah že rešilo (tako X Ips 106/2012 z dne 23. 9. 2012) ter glede slednjega zavzelo enotno stališče, da je ponovna presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ v smislu 276. člena ZUP, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe izključena, če je sam o pritožbi oz. o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal, ter tako odločbo presodil za zakonito. Če se tožnik z odločbo Ministrstva za finance z dne 24. 8. 2009, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2007 ni strinjal, bi lahko vložil tožbo na Upravno sodišče. Ne more pa v isti stvari vložiti še enega enakega pravnega sredstva na organ, ki je o tej zadevi o enakem stanju že odločal. V ostalem se sodišče sklicuje na utemeljitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe in se nanjo v izogib ponavljanju, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Ker je Vrhovno sodišče RS v omenjeni zadevi zavzelo jasno stališče glede primera kot je tožnikov, je bilo potrebno tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.