Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je šola, pod nadzorstvom katere je bil mladoletnik, opravljala dolžno nadzorstvo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, je na strani šole, ki lahko le na ta način (če dokaže takšna zatrjevana dejstva (ovrže domnevo, da je do škode prišlo, ker mladoletnik ni bil pod skrbnim nadzorstvom šole in se s tem reši svoje odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (na roke njene zakonite zastopnice A. J.) znesek 2,050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2000 do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 16.890,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2004 do plačila.

Takšno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožeča stranka in predlaga njeno ustrezno spremembo, to je ugotovitev, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnici dne 18.6.1999 nastalo škodo oziroma podredno razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje dejstev v zvezi s tem, kako je potekal nadzor učiteljev nad učenci Osnovne šole C. (v nadaljevanju OŠ C.) ter ali je bil nadzor dovolj skrben, saj tožena stranka takšnih trditev ni postavila niti ni predlagala dokazov v zvezi s tem, da OŠ Cirkulane ni odgovorna, ker je izvajala ustrezen nadzor nad svojimi učenci. Ker tožena stranka ni navajala ekskulpacijskih razlogov iz 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sodišče ne bi smelo samo, torej brez trditvene in dokazne podlage, izvajati dokazov v tej smeri, in je tako kršilo načelo dispozitivnosti. Kot zmotne označi tudi zaključke izpodbijane sodbe, da je zavarovanec tožene stranke izvajal dovolj skrbno nadzorstvo ter da bi do nezgode prišlo tudi ob strožjem nadzorstvu. Iz sodbe sploh ne izhaja, kakšen nadzor se je izvajal, kakšen bi nadzor moral biti, da ne bi prišlo do nezgode ter kakšni so bili predpisani normativi za nadzor otrok. V nadaljevanju zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe oziroma njihovo nerazumljivost glede dejanskih zaključkov in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Navaja tudi, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o solidarni odgovornosti tožene stranke, upravljalca kopališča in IV. O. š. C..

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri svojem odločanju pravilno oprlo na določilo 167. člena ZOR, ki ureja odgovornost drugih (tudi šole) za mladoletnika. V skladu s I. odstavkom tega člena za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola ali druga ustanova, razen, če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Iz citiranega določila izhaja, da se odgovornost šole, pod nadzorstvom katere je bil mladoletnik, ko je povzročil škodo, predpostavlja, domneva se torej, da je do škode prišlo zaradi tega, ker mladoletnik ni bil pod dovolj skrbnim nadzorstvom. Te odgovornosti je šola (druga ustanova ali skrbnik) prosta, če uspe dokazati, da je opravljala dolžno nadzorstvo oziroma da bi škoda nastala tudi pod skrbnim nadzorstvom.

Pritrditi pa je pritožbi, da je trditveno in dokazno breme, da je opravljala dolžno nadzorstvo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, na strani šole, ki lahko le na ta način (če dokaže takšna zatrjevana dejstva) ovrže domnevo, da je do škode prišlo, ker mladoletnik ni bil pod skrbnim nadzorstvom šole in se s tem reši svoje odgovornosti.

Utemeljena so tudi pritožbena navajanja, da sme sodišče pri odločanju upoštevati le tista dejstva, ki so jih stranke zatrjevale in izvajati dokaze, ki so jih predlagale, kar izhaja iz I. odstavka 7. člena ZPP, ki glede dejstev in dokazov uzakonja razpravno načelo. To splošno pravilo je sicer omejeno z določbo II. odstavka 7. člena ZPP, ki pravi, da sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih niso predlagale, vendar le če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevkom, s katerimi ne morejo razpolagati (III. odstavek 3. člena ZPP).

Na tožeči stranki je trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek in v konkretnem primeru je tožeča stranka navedla dejstva o odgovornosti zavarovanca tožene stranke (poškodovanje tožnice s strani učenke zavarovanke tožene stranke, povečana nevarnost, s katero se je ob specifičnih okoliščinah škodnega dogodka, ukvarjala zavarovanka ter njen nezadosten nadzor nad učenci in premajhna skrb za njihovo varnost). Na toženi stranki pa je bilo trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo njene ugovore, in ta je trdila le, da škode tožnici ni povzročila učenka njene zavarovanke, medtem, ko ni zatrjevala obstoja pogojev za oprostitev njene odškodninske odgovornosti iz 167. člena ZOR. Tako pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo ravno iz razloga, ker je štelo za dokazano, da je zavarovanka tožene stranke opravljala dolžno nadzorstvo nad otroci ter da bi do škode prišlo tudi pri strožjem nadzorstvu, teh s strani tožene stranke nezatrjevanih dejstev ne bi smelo ugotavljati in nanje (kot odločilna dejstva) opreti svoje odločitve. Sodišče namreč glede na to, da niso obstajale okoliščine iz II. odstavka 7. člena ZPP, ni bilo upravičeno upoštevati ničesar, česar tožena stranka, na kateri je trditveno breme, ni zatrjevala.

Ker torej končna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (zavrnitvi tožbenega zahtevka) temelji na zaključku o dokazanosti dejstev o obstoju razlogov za razbremenitev odgovornosti šole, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, je pritožba utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče izhajati iz razpravnega načela iz I. odstavka 7. člena ZPP ter pravil o trditvenem in dokaznem bremenu strank in v tem okviru ugotoviti, ali so relevantna dejstva, zatrjevana s strani posamezne stranke, dokazna. Vse to pa na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki v izpodbijani sodbi manjka predvsem glede izpovedbe priče S. Ž. (ki je šteta kot pomemben dokaz), ki pa ni vseskozi enotna, ampak se glede bistvenih okoliščin škodnega dogodka (kako je izvedela, da je povzročiteljica škode učenka zavarovanke tožene stranke) spreminja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.

Določila ZOR so bila uporabljena na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).