Jedro

Smučarska nezgoda - odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od prvotoženca in drugotoženke iz naslova smučarske nezgode zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V točki II in III izreka je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 739,20 EUR, drugotoženke pa v znesku 353,38 EUR.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi izpostavlja, da se je tožnik dne 27. 1. 2010 ob 11.15 uri poškodoval na smučišču pod kočo L. na .MP.., ko mu je pri zavijanju proti vstopni postaji vlečnice H. zdrsnilo na veliki ploskvi ledu, ki je nastala zaradi delovanja zasneževalnih topov. Prvotoženec ni poskrbel za urejenost proge, ker so v času obratovanja delovali smučarski topovi, zaradi česar so nastajale ledene ploskve, katere pa tudi niso bile ustrezno označene kot nevarna mesta na smučišču. Prvostopno sodišče je o mestu padca ter stanju smučišča sodbo zmotno oprlo na izpovedbe nadzornikov A.P., G.G. in A.M., pri čemer je izpovedbe navedenih tudi nepravilno povzelo. Navedeni namreč niso povedali, da topovi niso delovali, le predvidevali so, da snežni topovi tistega dne niso delovali. Nasprotno, snežni topovi so delovali in ustvarjali nevarno stanje smučišča, katerega upravljalec smučišča ni ustrezno zavaroval oziroma celo prepovedal obratovanje smučišča in je zato prišlo do škodnega dogodka. Sicer pa tožena stranka v vlogah ni prerekala zatrjevanja tožeče stranke o delovanju snežnih topov. Prvostopno sodišče izpodbijane sodbe tudi ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje izvedenke smučarske stroke U.R., ker bi ta morala biti izločena. O izločitvi izvedenke pa je prvostopno sodišče s sklepom odločalo časovno zelo odmaknjeno od zahteve za njeno izločitev. V danem primeru bi bilo potrebno izvedenko izločiti iz postopka oziroma jo razrešiti in v postopek pritegniti drugega izvedenca smučarske stroke in to iz razloga, ker je bila oziroma še je postavljena izvedenka članica Smučarskega kluba ..., to je prvotoženca. Ker je prvostopno sodišče sodbo oprlo na izvedensko mnenje navedene izvedenke, je storjena relativna kršitev določb postopka, ki pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe.

3. Prvotoženec in drugotoženka nista vložili odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožnik dne 27. 11. 2007 okrog 5. 11.00 ure padel na smučišču na MP, katerega upravljalec je prvotoženec, ki je imel civilno odgovornost zavarovano pri drugotoženki. Pasivna legitimacija prvotoženca in drugotoženke ni sporna. Tožnik je pri padcu po smučišču utrpel zlom leve podlakti.

6. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da je tožnik padel na smučišču pod kočo L., ko mu je pri zavijanju proti vstopni postaji vlečnice H. zdrsnilo na veliki ledeni ploskvi, ki je nastala zaradi delovanja topov za zasneževanje. Mesto padca, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni bilo pod, temveč pred kočo Luka. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi zapisnika o škodnem dogodku (priloga A3) ter izpovedbe priče A.P., nadzornika proge, ki je bil po tožniku obveščen o škodnem dogodku in mestu škodnega dogodka. Mesto škodnega dogodka je nato nadzornik tudi fotografiral (fotografije pod prilogo B8). Zraven tega pa je tožnik nadzornika po škodnem dogodku počakal v koči L., kar tudi dokazuje, da je padel na smučišču pred kočo, ne pa za kočo. Ni razumno, da bi tožnik, v kolikor bi padel za kočo, šel po smučarski progi navkreber nazaj. Normalno in logično je, da bi se po padcu po progi zapeljal navzdol do bližnje postaje vlečnice H.. Na podlagi navedenih dokazov in ravnanja samega tožnika, je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je tožnik padel na smučarski progi pred kočo L., ne pa pod kočo L., kot je trdila tožeča stranka in izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka.

7. Nadalje ima prvostopno sodišče prav, da je bila smučarska proga (gre za smučarsko progo z imenom M.) na mestu padca dokaj položna in urejena v skladu s standardi za urejenost smučarskih prog. Na navedeni progi tudi ni bilo nobenih nevarnih mest. Tak zaključek je prvostopno sodišče pravilno sprejelo na podlagi dnevnika pregledov smučarske proge (priloga B3), izpovedbe prič (nadzornikov proge) A.P., G.B. in A.M., ki so vsi po vrsti povedali, da so bile razmere za smučanje idealne, proga pa je bila povsem urejena. Prvostopno sodišče je izpovedbo navedenih prič tudi povsem pravilno povzelo. Sicer pa izpovedbe prič potrjujejo tudi fotografije pod prilogo B8, na katerih je fotografirana smučarska proga dobre pol ure po škodnem dogodku. Iz fotografij je jasno razvidno, da je smučarska proga pred kočo L. zelo dobro urejena. Zraven tega je že iz fotografij jasno vidno, da ob desni strani navedene smučarske proge ni snežnih topov (ob tem delu smučišča teče vlečnica) in je že iz tega razloga pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da dokazno ne vzdržijo trditve tožeče stranke, da so na kraju padca delovali snežni topovi, zaradi katerih so nastale ledene ploskve. Zraven tega pa je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno na podlagi izpovedb že navedenih nadzornikov, iz dnevnika pregledov ter fotografij, ki izkazujejo obilje snega na urejeni smučarski progi, pravilno presodilo, da v času škodnega dogodka na navedeni smučarski progi snežni topovi (ti so se nahajali ob levi strani smučišča) niso delovali.

8. Prvostopno sodišče ima tako prav, da je tožnik padel na položnem delu smučarske proge pred kočo L., ki je bila dobro urejena in brez nevarnih mest. Upravljalec smučišča tako ni imel nobenega razloga, da navedeno smučarsko progo označi kakršnimikoli znaki za nevarnost, kot to določa 10. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč). Upravljalcu smučišča za padec tožnika ni pripisati nobenega nedopustnega (protipravnega) ravnanja ali krivde. Tožnik je po smučišču padel izključno zaradi lastne nepazljive vožnje. Upravljalcu smučišča v obravnavanem primeru ni očitati civilnega delikta in s tem povezane krivdne odgovornosti za nastali škodni dogodek.

9. V zvezi s pritožbenimi izvajanji o pristranosti izvedenca smučarske stroke, ki je bil v obravnavani zadevi pritegnjen v dokazni postopek in s tem povezane utemeljenosti zahteve za izločitev izvedenca, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da dokaz z izvedencem v predmetni zadevi sploh ne predstavlja dokaza, ki bi bil vpliven za razsojo v tej zadevi. Za razsojo v predmetni zadevi so odločilni dokazi, kateri so že navedeni v točki 6, 7 in 8 razlogov te sodbe. To pa pomeni, da tudi, v kolikor je prvostopno sodišče pri zahtevi za izločitev izvedenca storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v predmetni zadevi.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.