Jedro

Zagovornika tudi v pritožbi izražata prepričanje, da priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnost nista podana, ker sta obdolženca bila pravnomočno obsojena. Da so take navedbe neutemeljene, je pojasnilo že sodišče prve stopnje v drugem odstavku 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je pravilno izpostavilo, da se obdolženca ne nahajata na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju. V slednji zadevi je bil pripor zoper obdolženca odpravljen, kar pomeni, da bi v primeru odprave pripora tudi v predmetni zadevi, obdolženca bila na prostosti in ne na prestajanju pravnomočno izrečene zaporne kazni, kar bi jima omogočalo tako ponovno izvrševanje kaznivih dejanj kot tudi beg iz Slovenije, s katerim bi preprečila kazenski pregon v predmetni zadevi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženima B. K. in Z. N. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec tj. do vključno 4. 10. 2020 do 13.30 ure.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornika. Oba uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP. Zagovornik obdolženega Z. N. predlaga, da se pripor odpravi oz. se ga nadomesti z milejšim ukrepom - napotitvijo na prestajanje zaporne kazni, zagovornik obdolženega B. K. pa predlaga odpravo pripora, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, njuna ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da sta obdolženca izvršila očitana jim kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki je z zavrnitvijo pritožb postal pravnomočen, ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, tekom preiskave pa niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi dognan utemeljen sum omajali ali celo ovrgli. Ob tem je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku 10. točke obrazložitve na kratko naštelo dokaze, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, ter izpostavilo, da so oškodovanci na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku potrdili navedbe iz predkazenskega postopka, zagovornika pa v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora utemeljenega suma nista problematizirala, zaradi česar se ne poraja noben dvom v pravilnost zaključka o izkazanosti utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja.

6. Medtem ko zagovornik obdolženega B. K. v pritožbi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, zagovornik obdolženega Z. N. navaja, da obramba že od uvedbe pripora poudarja, da ni podanega utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja in pri tem navaja, da je obdolženec v zagovoru kazniva dejanja zanikal, da iz dokazov v spisu ni mogoče zaključiti, da je podan utemeljen sum, saj je obdolženi Z. N. bil le voznik avtomobila in sostanovalec obdolženega B. K., da predmeti, ki so bili najdeni v vozilu in stanovanju niso bili njegovi in jih nikoli prej ni videl in da na nobeni izmed fotografij v spisu ni mogoče prepoznati obdolženega Z. N. S takimi navedbami zagovornik ne izpostavlja nobenega novega dejstva ali dokaza, ki bi omajali pravnomočno dognan utemeljen sum, zaradi česar so take pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da sta izkazana priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Na ponovitveno nevarnost nedvomno nakazujejo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot objektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo število očitanih kaznivih dejanj (očita se jima storitev večjega števila kaznivih dejanj velike tatvine, za vsako tako dejanje pa je predpisana kazen do 5 let zapora), način izvršitve (organizirano, kontinuirano izvrševanje vlomov v stanovanja v večjih blokovskih naseljih, specifično označevanje vhodnih vrat stanovanj), pridobljeno veliko premoženjsko korist, kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pa je upoštevalo izvrševanje kaznivih dejanj iz koristoljubnosti z namenom pridobivanja čim večje premoženjske koristi, s katero da si nezaposlena obdolženca brez rednih prihodkov očitno zagotavljata preživljanje, vztrajnost, intenzivnost in trdno odločenosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, saj ju od izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj niso odvrnile niti izrečene in izvršene zaporne kazni (obdolženi Z. N. je bil obsojen v Nemčiji na 10 mesecev zapora in je prestal 6 mesecev zaporne kazni, B. K. pa je bil obsojen v Španiji na 4 leta zapora, prestal pa je 1 leto in 2 meseca), oba pa sta bila spoznana za kriva istovrstnih kaznivih dejanj s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 6. 2020, s katero jima je bila izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora ter izgon tujca iz države v trajanju 5 let. 8. Tudi zaključki sodišča prve stopnje o izkazanem pripornem razlogu begosumnosti so v celoti prepričljivi, saj ni nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev, da obdolženca v Republiki Sloveniji nimata prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, da sta državljana Gruzije, da sta brez poklica in zaposlitve, da v Sloveniji nimata niti premoženja niti družine in da ju torej na bivanje v Sloveniji ne veže prav nič, medtem ko jima na drugi strani grozi izrek visoke zaporne kazni v predmetnem postopku zaradi česar obstaja nevarnost, da bi se s pobegom iz Republike Slovenije poskusila izogniti kazenskemu pregonu.

9. Zagovornika tudi v pritožbi izražata prepričanje, da priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnost nista podana, ker sta obdolženca bila pravnomočno obsojena. Da so take navedbe neutemeljene, je pojasnilo že sodišče prve stopnje v drugem odstavku 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je pravilno izpostavilo, da se obdolženca ne nahajata na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju. V slednji zadevi je bil pripor zoper obdolženca odpravljen, kar pomeni, da bi v primeru odprave pripora tudi v predmetni zadevi, obdolženca bila na prostosti in ne na prestajanju pravnomočno izrečene zaporne kazni, kar bi jima omogočalo tako ponovno izvrševanje kaznivih dejanj kot tudi beg iz Slovenije, s katerim bi preprečila kazenskih pregon v predmetni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ima pripor v predmetni zadevi po naravi stvari prednost pred izvrševanjem zaporne kazni (osmi odstavek 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tudi Vrhovno sodišče je v predmetnem postopku v sodbi XI Ips 24662/2020 z dne 27.8.2020 (list. št. 1728-1734) poudarilo, da gre v primeru zapora za časovno omejen odvzem prostosti, da sta obdolžencema v drugih kazenskih zadevah bile izrečene relativno kratke zaporne kazni, v katero se jima je vštel čas, prebit v priporu in sta na ta način velik del zaporne kazni že prestala. Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti stališču zagovornika obdolženega Z. N., da je pravnomočno izrečena zaporna kazen tista okoliščina, ki obdolženega veže na ozemlje Slovenije in da zato begosumnost ni izkazana. Pravnomočno izrečeno zaporno kazen namreč po naravi stvari ni mogoče šteti kot okoliščino, zaradi katere bi se obdolženec prostovoljno odločil zadrževati na ozemlju Republike Slovenije. Nepravilno pa je tudi stališče zagovornika obdolženega B. K., da bi z napotitvijo obdolžencev na prestajanje zaporne kazni bila odpravljena ponovitvena nevarnost in begosumnost, ker bi pač bila v zaporu in ne bi mogla izvrševati kaznivih dejanj, niti pobegniti. Režim prestajanja zaporne kazni je namreč drugačen od režima pripora in ne zagotavlja v zadostni meri preprečevanja begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega B. K., da je odreditev in podaljšanje pripora v predmetni zadevi nezakonito, ker je sodišče datum začetka pripora vezalo na odpravo pripora v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, po sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 pa je možna le odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v zvezi s tem že Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 24662/2020 z dne 27. 8. 2020 poudarilo, da odreditev pripora v drugi kazenski zadevi in njegovo izvrševanje ne moreta že a priori izključevati obdolženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, saj okoliščine, ki izkazujejo obstoj pripornih razlogov niso prenehale obstajati zgolj zaradi odreditve pripora. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da te okoliščine tudi niso prenehale obstajati zaradi pravnomočnosti obsodilne sodbe, s katero je bila obdolžencema izrečena zaporna kazen, zlasti ker jima je bil pripor v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju odpravljen in se na prestajanju zaporne kazni še ne nahajata. Tako ni bistveno, da se obdolženca nahajata v priporu, ko bi se morala nahajati že v zaporu, niti ne gre za situacijo, ko bi jima bil odrejen pripor med prestajanjem zaporne kazni, saj zaporne kazni niti nista začela prestajati, zaradi česar so te pritožbene navedbe zagovornika obdolženega K. neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Sodišče prve stopnje je razloge za tako sklepanje navedlo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in ker so tam navedeni razlogi pravilni, razumljivi, prepričljivi in utemeljeni, jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Prepričljivosti zaključka o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora pa ne morejo omajati pritožbene navedbe zagovornika obdolženega Z. N., da so s trenutkom nastopa pravnomočnosti sodbe in zakonitega pričetka prestajanja kazni v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, okoliščine v celoti odpadle in da tudi ni podana sorazmernost pripora, ker je že zapor zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, obdolženca še nista začela prestajati zaporne kazni, hkrati pa je režim prestajanja zaporne kazni drugačen od režima pripora, zaradi česar je treba priporu dati prednost pred prestajanjem zaporne kazni.

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.