Jedro

Pravdno sodišče je bilo dolžno ugotoviti in dokazno oceniti vse okoliščine o toženčevi sposobnosti zavestnega delovanja v času škodnega dogodka. Sodišče je izvedlo dokazni postopek - tudi z izvedenskim mnenjem - nato pa izvedene dokaze ocenilo. Posledica takega doslednega upoštevanja pravil dokaznega postopka mora biti pravna presoja o obstoju ali utemeljenosti toženčevega ugovora o neobstoju prištevnosti storilca v času škodnega dogodka.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odgovornosti za negmotno škodo in škodo zaradi prikrajšanja pri plači se zavrne, zoper odločitev o ostalem delu gmotne škode pa zavrže. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za škodo, ki je slednji nastala dne 9.12.1995. Za negmotno škodo je odgovorna, ker toženec ni bil več v takšnem stanju zmanjšane prištevnosti, da ne bi bila podana civilna odškodninska odgovornost za posledice poškodbe, ki jo je prizadejal tožniku. Zato je odgovoren za negmotno škodo in za škodo zaradi prikrajšanja pri plači. Prav tako je toženec odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala na avtomobilu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je presojo sodišča prve stopnje o toženčevi odgovornosti, ko je udaril tožnika. V dodatnih razlogih je odgovorilo na pritožbene trditve tudi o toženčevi odgovornosti za drugega - otroka, ki je po presoji v izpodbijani sodbi povzročitelj prometne nesreče, v kateri so nastale poškodbe na tožnikovem avtomobilu.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in obstoj več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je pravdno sodišče vezano na dejanske ugotovitve v kazenskem postopku, vezano je na elemente historičnega dogodka, na obstoj kazenske odgovornosti. Ker so ugotovitve pravdnega sodišča drugačne, kot jih je ugotovilo kazensko sodišče, predstavlja taka presoja kršitev pravil postopka. Element prištevnosti je sestavina kazenske in civilne odgovornosti in bi sodišče moralo upoštevati v kazenskem postopku ugotovljeno neprištevnost in razloge zanjo - da je to povzročil tožnik, ker je povozil toženčevo hčerko. Ker je sodišče samo ugotavljalo prištevnost, je kršilo pravila postopka, saj je za tako presojo potrebno strokovno znanje in izvedenec, presoja sodišča pa je v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. Z. Pravdno sodišče ni vpogledalo v spis P 7/97, kjer je bila predmet presoje tožnikova odgovornost za prometno nesrečo; ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o zavrnitvi tega dokaznega predloga, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno revizija dodaja še, da je bil otrok zaupan drugemu v varstvo, zato toženec ni pasivno legitimiran.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Odgovornost tožene stranke za gmotno škodo na avtomobilu, poškodovanem v prometni nesreči, temelji na odgovornosti za drugega - v tem primeru otroka, ker je toženec opustil dolžni nadzor nad hčerko. Obseg škode, katere povrnitev tožnik zahteva, znaša 32.392 SIT po predloženem predračunu in še 2.000 SIT za sestavo predračuna; skupaj torej 34.392 SIT. Ta del tožbenega zahtevka temelji na drugi pravni podlagi, kot pa vtoževana negmotna škoda. Predstavlja samostojen tožbeni zahtevek, zato ga je treba tudi obravnavati kot takega. To pa pomeni, da je treba glede tega zahtevka samostojno presojati obstoj predpisanih pogojev za dovoljenost izrednega pravnega sredstva. Revizija je namreč glede premoženjskega zahtevka dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela presega vrednost 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker celotni tožbeni zahtevek iz te pravne podlage ne dosega predpisane vrednosti za dovoljenost revizije, se revizijsko sodišče s tem delom revizije ni smelo ukvarjati, ampak je moralo del revizije, ki ni dovoljen, zavreči (374. člen ZPP).

Tožeča stranka je utemeljevala toženčevo odgovornost za nastalo negmotno škodo s tem, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vse elemente je sodišče tudi ugotovilo, ko je presodilo ponujene dokaze in izvedlo tiste, za katere je ocenilo, da so pomembni za presojo zatrjevanih dejstev in za pravilno uporabo materialnega prava. Na dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Škodni dogodek se je pripetil 9.12.1995, po prometni nesreči, v kateri je bila poškodovana toženčeva hčerka. Toženec je bil ob tem zelo prizadet in zato začasno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Tako stanje pa ni trajalo dalj časa, saj se je toženec umiril, šel k hčerki, da bi ji pomagal. Osredotočil se je na kritično situacijo, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Čez nekaj minut je pristopil k tožniku, ki je stal nekoliko stran, in ga udaril s pestjo v obraz ter mu zlomil levo ličnico. Pri presoji toženčevega obnašanja v času, ko je bila poškodovana njegova hčerka, in v času, ko je on poškodoval tožnika, se je sodišče oprlo na izpovedbe očividcev obeh dogodkov in na izvedensko mnenje dr. S. Z. Pravdni stranki sta izrecno soglašali, da sodišče v dokaznem postopku upošteva njegovo izvedensko mnenje (narok za glavno obravnavo dne 3.5.2000), ki je bilo sicer izdelano za potrebe kazenskega postopka. To izvedensko mnenje je sodišče delno sprejelo in presodilo, da izvedenec ni upošteval dveh intervalov toženčevega napada. Kot prvega je sodišče označilo interval takoj po prometni nesreči, ko je toženec pritekel iz hiše, začel kričati na tožnika, pa se po posredovanju očividcev umiril in posvetil hčerki. Čez nekako tri minute je pristopil k tožniku in ga udaril, kar je sodišče označilo kot drugi interval napada. Za slednjega je presodilo, da ni potekal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče je sicer verjelo, da je bila toženčeva zavest zamegljena in zožena, vendar le v času prvega intervala. Temu je sledilo umirjanje, ko se je toženec osredotočil na pomoč hčerki, in v tem času se je njegova zavest in zaznava vrnila v meje normalnega delovanja oziroma dojemanja.

Opisane dejanske ugotovitve se glede toženčeve prištevnosti in s tem odgovornosti za nastalo škodo, razlikujejo od presoje v kazenskem postopku, v katerem je bil toženec oproščen očitanega mu kaznivega dejanja, ker so bile podane okoliščine, ki so izključevale njegovo kazensko odgovornost (2. točka 358. člena ZKP). Vendar revizija zmotno trdi, da je pravdno sodišče vezano na dejanske ugotovitve v kazenskem postopku. Pravdno sodišče je vezano le v okviru, ki ga določa 14. člen ZPP: na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V primeru oprostilne kazenske sodbe pa je pravdno sodišče dolžno po pravilih pravdnega postopka ugotoviti dejansko stanje. Tudi dokazi, ki jih pravdno sodišče izvede tako, da vpogleda kazenski spis, izpovedi prič in izvedencev v njem ali morebitne druge dokaze, so ti podvrženi prosti dokazni presoji pravdnega sodišča (8. člen ZPP). Zapisano velja tudi za presojo morebitne bistveno zmanjšane odgovornosti, ki jo zatrjuje tožena stranka. Pravdno sodišče je bilo dolžno ugotoviti in dokazno oceniti vse okoliščine o toženčevi sposobnosti zavestnega delovanja v času škodnega dogodka. Nekorektna je trditev revizije, da je sodišče samo ugotavljajo obstoj toženčeve prištevnosti. Sodišče je izvedlo dokazni postopek - tudi z izvedenskim mnenjem - nato pa izvedene dokaze ocenilo. Posledica takega doslednega upoštevanja pravil dokaznega postopka mora biti pravna presoja o obstoju (ali utemeljenosti toženčevega ugovora o neobstoju) prištevnosti storilca v času škodnega dogodka. Če je presoja sodišča širša od izvedenskega mnenja, je to posledica več dejanskih okoliščin, ki jih je sodišče pač ugotovilo; odločilno je, da je presoja opravljena v povezavi z izvedenskim mnenjem in ostalimi ugotovitvami. Revident je očitno prezrl obširne razloge v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na iste trditve in na katere je pritožbeno sodišče obširno odgovorilo. Prav tako ni točna revizijska trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga z vpogledom v spis P/97; ti razlogi so napisani v petem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da v izpodbijani sodbi ni očitanih in zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno. Ugotovljeni so bili vsi elementi odškodninske odgovornosti in toženčevo krivdno ravnanje za povzročeno škodo (154. in 158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pravilno pa so bile uporabljene določbe iz 159. člena ZOR o tem, kdaj oseba ne odgovarja za povzročeno škodo, ki jo stori v stanju prehodne nerazsodnosti - če dokaže, da v tako stanje ni prišla po svoji krivdi. To določbo je mogoče uporabiti le, kadar je škoda povzročena v stanju bistveno zmanjšane sposobnosti razumevanja in obvladovanja, ne pa takrat, ko je tako stanje že prešlo.

Revizijski očitki torej niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o pravdnih stroških temelji na določilih 164. in 165. člena ZPP.