Jedro

Presoja, ali bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni odvisna od višine terjatve, ki jo od njega vtožuje upnik, niti od tega, ali je do te terjatve upnik upravičen že na podlagi zakona, temveč od tega, kako bi prepoved razpolaganja z določenimi denarnimi sredstvi (kot je bilo to v konkretnem primeru) vplivala na poslovanje dolžnika, na izpolnjevanje njegovih zakonskih oziroma pogodbenih obveznosti, zaradi česar bi dolžnik lahko utrpel določeno škodo. Tega tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Organizaciji za plačilni promet, BANKI A. d. d., matična št. ..., davčna št. ..., kot dolžnikovemu dolžniku se naloži, da mora na transakcijskem računu št. ..., katerega imetnik je gospodarska družba B. - Podružnica Slovenija, matična št. ..., davčna št. ..., ki jo samostojno zastopa direktor C.C., prepovedati razpolaganje z zneskom v skupni višini 10.526,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se ji naloži, da mora dolžniku (to je toženi stranki) ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdana začasna odredba, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z dolžnikovega računa.

Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njenih izvršitev.

Družba B. - Podružnica Slovenija, matična št. ..., davčna št. ..., ki jo samostojno zastopa direktor C.C., se za primer kršitve te začasne odredbe pod katero koli točko izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR.

V primeru kršitve te začasne odredbe se denarna kazen izterja, in za primer nove kršitve določi nova denarna kazen v skladu z zakonom.

Ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero bo naslovno Delovno in socialno sodišča v Ljubljani odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1319/2016. Stroški za izdajo te začasne odredbe so stroški individualnega delovnega spora, ki se pred naslovnim sodiščem, med predlagateljem in subjektom vpisa, vodi pod opr. št. I Pd 1319/2016" (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi v celoti ugodi in se izda predlagani sklep o začasni odredbi v njegovo korist, oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in po potrebi vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo, da ni podana verjetnost terjatve v delu odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ, to je verjetnega obstoja nevarnosti za izterjavo terjatve. Trdi, da je ta ugotovitev v diametralnem nasprotju s substanciranimi navedbami tožnika, podprtimi z listinskimi dokazi, iz katerih izhaja, da tožena stranka s svojim aktivnim ravnanjem poskuša onemogočiti poplačilo zneska, ki ga dolguje tožniku kot svojemu nekdanjemu delavcu. Navaja, da toženo stranko od 4. 3. 2016 samostojno zastopa direktor C.C., ki je prejšnji direktorici tožene stranke večkrat jasno izrazil, da bo s svojim lastniškim deležem v toženi stranki poskrbel, da nekdanjim delavcem (med drugim tožniku) vtoževani znesek nikoli ne bo izplačan, saj bo odtujil premoženje oziroma ga preusmeril na ostale povezane družbe. Meni, da to predstavlja subjektivno in aktivno ravnanje tožene stranke. Trdi, da gre pri preusmerjanju poslovanja na povezane družbe z vidika tožnika za negativno dejstvo, saj nima dostopa do poslovnih podatkov tožene stranke. Sklicuje se na predlog, naj tožena stranka v skladu z edicijsko dolžnostjo po 227. členu ZPP predloži dokumentacijo o vseh pravnih poslih tožene stranke od 4. 3. 2016, s čimer dokazuje, da tožena stranka delo opravlja za svoje poslovne partnerje, račune zanjo pa izdajajo s toženo stranko povezane družbe oziroma, da tožena stranka sama opravlja minimalno količino poslov. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je sedanji direktor tožene stranke še v času prejšnje direktorice obvladoval celotno poslovanje tožene stranke in odrejal delo in izvedbo poslovodnih odločitev tedanji poslovodni osebi in je tožniku odredil 4. 3. 2016, da brez njegove eksplicitne potrditve ne sme opraviti nobenega plačila iz računov tožene stranke in D d. o. o., kar je prav tako aktivno ravnanje tožene stranke. Sklicuje se na izgubo tožene stranke v letu 2015, ki izhaja iz predloženega izkaza poslovnega izida, in dejstvo, da najprej poplačuje neprednostne terjatve svojih dobaviteljev, s čimer v razmerju do tožnikove prednostne terjatve zmanjšuje svoje premoženje. Navaja, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, kakšna naj bi bila škoda, ki bi jo tožena stranka z izdajo sklepa o začasni odredbi in s samo začasno odredbo utrpela. Tožnik meni, da opravljanje glavne dejavnosti tožene stranke z blokado njenega računa v dolgovanem znesku ne bo onemogočeno niti bistveno oteženo. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti test sorazmernosti, namreč presojo o tem, kateri od ustavno zagotovljenih pravic (iz 33. člena ali iz 23. člena Ustave) dati prednost. Dalje trdi, da je podan tudi razlog iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, saj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne more utrpeti nikakršne škode, saj bi kot delodajalec tožniku kot delavcu plačala po zakonu vtoževana zapadla in neplačana plačila iz naslova delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi in ZDR-1. Dalje navaja, da tožena stranka svoj dolg do tožnika v določenem delu (cca. 35 %) izrecno priznava, kar pomeni, da je sporna le njegova višina. Meni, da z blokado na transakcijskem računu v višini glavnice 10.526,49 EUR ne bi moglo biti onemogočeno tekoče poslovanje tožene stranke, česar sicer naslovno sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso, da je nevarnost izkazana že s tem, da bi tožena stranka razpolagala s sredstvi na transakcijskem računu na način, da bi sredstva izplačevala ostalim pogodbenikom. Trdi, da je tudi to predpostavko iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe smiselno zatrjeval. Dalje navaja, da če je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju trditvene in dokazne podlage tožnika dvomilo v katero v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevano dejstvo, bi moralo izvesti v zvezi s temi trditvami predlagane dokaze - zaslišanje tožnika in prič ter pridobitev dokumentacije od tožene stranke. Zatrjuje protispisnost v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik podal nesubstancirane navedbe glede nastanka neznatne škode toženi stranki. Trdi, da se je v predlogu izrecno skliceval na tožbene navedbe in v njej predlagane dokaze, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje bistvene kršitve določb izvršilnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zatrjuje, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonit in neustaven. Navaja, da je vse pogoje iz 270. člena ZIZ zatrjeval in najmanj s stopnjo verjetnosti tudi izkazal, sodišče prve stopnje pa se do njegovih trditev in procesnega gradiva ni opredelilo. Dalje zatrjuje zmotno uporabljeno materialno pravo, predvsem 270. člen ZIZ. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožnika, ki jih je ta podal v zvezi s predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu ni nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sta 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek 43. člena ZDSS-1) in da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek 43. člena ZDSS-1) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora poleg tega verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini, razen če naj bi bila uveljavljana v državi članici Evropske unije.

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da v predmetni zadevi tožnik zahteva plačilo plače za meseca februar 2016 in dela plače za mesec marec 2016, nadomestilo za neizrabljen dopust v letu 2016, regres za letni dopust za leto 2016, odpravnino in povračilo stroškov postopka. Za zavarovanje svojih terjatev je 10. 4. 2017 predlagal izdajo začasne odredbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik izkazoval verjetnost obstoja teh denarnih terjatev. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo obstoj tega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ker je tožnik v pretežnem delu izkazal verjetnost obstoja svoje denarne terjatve, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti verjetnost obstoja celotne terjatve, ne opredeljuje, saj to na izid postopka ne more vplivati.

8. Tožnik trdi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval vse pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikovo navajanje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke prejšnji zakoniti zastopnici večkrat rekel, da bo s svojim lastniškim deležem, ki ga ima pri toženi stranki, poskrbel, da ji vtoževani znesek nikoli ne bo izplačan (ker bo premoženje odtujil ali preusmeril na ostale povezane družbe), še ne pomeni, da je tožnik s tem verjetno izkazal nevarnost, da tožena stranka premoženje odtujuje, ga skriva ali z njim drugače razpolaga, zaradi česar naj bi bila uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik navedel konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Tožnik razen pavšalnih trditev tudi ni podal navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na 227. člen ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel konkretnih podatkov o zatrjevanem spornem poslovanju tožene stranke, zato tudi njegov dokazni predlog, da naj tožena stranka predloži dokumentacijo o vseh pravnih poslih, ki jih je izvedla od 4. 3. 2016 dalje, ni primeren za izvedbo. S tem, ko sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo pravilno stališče, da plačevanje upnikom družbe še ne pomeni odtujevanja premoženja z namenom onemogočanja uveljavitve terjatve tožnika. Odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem ne izhaja niti iz elektronskega sporočila, ki ga je zakoniti zastopnik tožene stranke poslal tožniku (A 14). Iz tega sporočila je namreč razbrati, da mu zakoniti zastopnik tožene stranke prepoveduje opraviti plačila z računov tožene stranke in podjetja D. d. o. o. brez svoje eksplicitne potrditve. Tudi slabo likvidnostno stanje tožene stranke samo po sebi še ne nudi opore zaključku, da je s tem izkazano aktivno in subjektivno ravnanje tožene stranke z namenom odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem. V zvezi s slabim likvidnostnim stanjem tožene stranke, ki ga zatrjuje tožnik, pa je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 (A 15) ugotovilo še, da je izguba v obračunskem obdobju dejansko znašala 29.555,00 EUR, vendar pa je bilo bilančno stanje v letu 2015 pozitivno (tudi na podlagi prenesenega čistega dobička iz leta 2014, ki je znašal 138.702,00 EUR). Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspel verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tožnik je namreč obstoj tega pogoja za izdajo začasne odredbe (tretji odstavek 270. člen ZIZ) uveljavljal z navedbo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna tožniku že po samem zakonu plačati vsa vtoževana zapadla in neplačana plačila iz naslova delovnega razmerja. Glede na takšno navedbo pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo, če bi bila izdana, pretrpela le neznatno škodo. Presoja ali bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni odvisna od višine terjatve, ki jo od njega vtožuje upnik, niti od tega, ali je do te terjatve upnik upravičen že na podlagi zakona, temveč od tega, kako bi prepoved razpolaganja z določenimi denarnimi sredstvi (kot je bilo to v konkretnem primeru) vplivala na poslovanje dolžnika, na izpolnjevanje njegovih zakonskih oziroma pogodbenih obveznosti,..., zaradi česar bi dolžnik lahko utrpel določeno škodo. Tega pa tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik natančneje pojasnjuje pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, namreč, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne more utrpeti nikakršne škode, pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe tožnika ni zavrnilo zato, ker naj ne bi bil primeren glede na obseg zavarovanja vtoževanih terjatev (temveč zato, ker zanjo niso bili izpolnjeni pogoji po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ), tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija prvostopenjski sklep zato, ker sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti v zvezi s 3. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe tudi nepravilno oblikoval, in sicer v delu, ki se nanaša na denarno kazen za primer kršitve. Pri začasni odredbi, predlagani po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ (izdajo takšne začasne odredbe je predlagal tožnik v tem individualnem delovnem sporu) namreč določitev denarne kazni za dolžnika (toženo stranko) ne pride v poštev. Po 273. členu ZIZ se denarna kazen določi le za primer kršitve po 3. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ (torej v primeru izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero se dolžniku prepove, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepove, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). Denarna kazen se glede na 226. člen ZIZ lahko določi dolžniku le v primeru neizpolnitve dejanj oziroma obveznosti, ki jih lahko opravi le dolžnik, ne pa če sodišče naloži ali prepove določeno ravnanje tretji osebi, to pa je povsem izključeno v primeru izdane začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.