Jedro

Odločbo prekrškovnega organa je mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa se smejo nova dejstva in novi dokazi navajati le, če vlagatelj izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Navedena omejitev velja tudi za storilca, ki trdi, da mu v hitrem postopku možnost izjave o prekršku sploh ni bila dana (temveč je bila dejansko dana drugi osebi).

Izrek

Izpodbijana pravnomočna odločba se razveljavi in se zadeva vrne Postaji prometne policije L. v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. J.L. je bil z uvodoma navedeno odločbo Postaje prometne policije L. (prekrškovni organ), spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, to je vožnje pod vplivom alkohola. Izrečena mu je bila globa 60.000 SIT in stranska sankcija 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 9.10.2006 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da je storilec med postopkom trdil, da v času prekrška (17.12.2005 ob 04.25 uri) ni vozil avta, ki mu je tudi sicer neznan, temveč je doma spal. Po pravnomočno končanem postopku je prekrškovni organ ugotovil (dopis Postaje prometne policije L. z dne 20.12.2006), da J.L. dejansko ni bil voznik avtomobila, ki je bil tega dne kontroliran glede vožnje pod vplivom alkohola, ampak se je zanj izdajal sedaj pokojni M.M. Vrhovni državni tožilec zato trdi, da prekrškovni organ J.L. ni pred izdajo odločbe pisno obvestil o prekršku in ga poučil o pravici do izjave (drugi odstavek 55. člena ZP-1), saj je bil o tem z vročitvijo obvestila o prekršku na kraju samem obveščen dejanski storilec M.M., kar pokaže tudi primerjava podpisov na zapisniku o alkoholiziranosti in na kasnejših vlogah J.L. Povzeto ob upoštevanju dopisa prekrškovnega organa z dne 20.12.2006 pomeni, da J.L. ni bil seznanjen o pravici do izjave o prekršku iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 in o posledicah njene opustitve. Po trditvi zahteve je bil J.L. o prekršku prvič obveščen z vročitvijo odločbe o prekršku 17.3.2006, zato pred izdajo odločbe ni imel možnosti izjaviti se o prekršku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da je sodišče upoštevajoč navedeno kršitev prekrškovnega organa kršilo 3. alinejo 62. člena ZP-1, ker zahteve za sodno varstvo ni vsebinsko preizkusilo, saj je zmotno zaključilo, da so trditve storilca v tem pravnem sredstvu nedovoljene »novote«. Ker storilec pred tem ni imel možnosti, da se izjavi o prekršku, zanj ne velja, da mora za verjetno izkazati, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navajati v hitrem postopku, česar pa sodišče potrditvi zahteve ni dovolj skrbno preizkusilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki je nanjo odgovoril z vlogo z dne 28.5.2007. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno. Tudi v teh položajih pa morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave). Drugi odstavek 55. člena ZP-1 v zvezi s tem določa, da prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah iz te določbe, pisno obvesti o prekršku in pouči, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v roku petih dni od prejema obvestila ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1. 5. Vozniku, ki je bil 17.12.2005 ustavljen ob policijski kontroli Postaje prometne policije L., je bilo na kraju samem vročeno obvestilo o prekršku s pravno opredelitvijo in kratkim opisom prekrška ter poukom po drugem odstavku 55. člena ZP-1, kar je potrdil s podpisom. Osebi, zoper katero je uradna oseba prekrškovnega organa tega dne začela postopek zaradi storitve uvodoma navedenega prekrška, je bila torej dana možnost, da se o njem izjavi, zato očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 2. alineji 62. člena ZP-1 ni utemeljen. Trditev zahteve, da možnost izjaviti se o prekršku ni bila dana J.L. temveč drugi osebi, ki se je zanj v postopku izdajala, se opira na nova dejstva, ki v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa oziroma sodbi niso bila ugotovljena, zato po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

6. Glede na zgoraj navedeno je prav tako neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 3. alineje 62. člena ZP-1, v skladu s katero je odločbo prekrškovnega organa mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa se smejo v zahtevi navajati nova dejstva in novi dokazi le, če vlagatelj izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je v času prekrška doma spal, da ni vozil v odločbi prekrškovnega organa navedenega vozila, ki mu je tudi sicer neznano in da še nikdar ni vozil pod vplivom alkohola, dokaznih predlogov za te trditve pa ni postavil. Sodišče glede na navedeno ni ravnalo napačno, ko se je pri presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo oprlo na podpisano obvestilo o prekršku, na katerem je z osebnimi podatki jasno označen J.L. (poleg imena in priimka tudi z EMŠO ter naslovom prebivališča) in povzete navedbe zavrnilo kot prepozne. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da omejitev glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov za storilca v obravnavani zadevi ne velja, ker mu ta možnost ni bila dana v hitrem postopku (temveč je bila dejansko dana drugi osebi), pa predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

7. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Kot opozarja vrhovni državni tožilec, iz dopisa Postaje prometne policije L. z dne 20.12.2006 izhaja, da v obravnavani zadevi v postopku do izdaje in vročitve odločbe prekrškovnega organa dejansko ni sodeloval storilec J.L., zoper katerega je bila izdana odločba o prekršku, ampak se je zanj izdajal M.M. Ob upoštevanju obrazložitve navedenega dopisa obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve izpodbijane odločbe, da je bil storilec očitanih prekrškov in oseba, udeležena v postopku pred prekrškovnim organom, J.L. Navedbe vložnika zahteve za sodno varstvo je prekrškovni organ dolžan pred predložitvijo v odločanje sodišču (tudi) vsebinsko preizkusiti in po potrebi dopolniti dokazni postopek (četrti in peti odstavek 63. člena ZP-1). Vendar pa so bila v obravnavani zadevi zgoraj navedena dejstva ugotovljena šele po pravnomočnosti sodbe, zato je Vrhovno sodišče v skladu s 427. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno odločbo (to je sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.10.2006, v zvezi z odločbo Postaje prometne policije L. z dne 13.3.2006) razveljavilo ter zadevo vrnilo Postaji prometne policije L. v novo odločanje.