Jedro

V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo utemeljenost zahtevka in ta dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe, v okviru presoje sklepčnosti tožbe, obrazložilo tudi materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku, zato so bili za podajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači v višini 5.254,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več (izplačilo celotnega bruto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 418,47 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je bil tožnik zaposlen v podjetju A. d. o. o., od 19. 10. 2015 do 23. 12. 2015, in da je bil napoten na delo v tujino z vso ustrezno dokumentacijo. Delal je za delodajalca B. d. o. o., tožena stranka pa je bila v vlogi podizvajalca. Tožnik je za toženo stranko v mesecu oktobru opravil 111 ur in 30 minut in za opravljeno delo prejel primerno plačilo. Za ostalo izplačilo je bil dogovorjen z direktorjem B. d. o. o. Tožnik je sporočil toženi stranki, da bo nadaljnje delo opravljal neposredno za podjetje B. d. o. o., zato ga je tožena stranka, na podlagi tega obvestila, dne 23. 12. 2015 odjavila iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi ustno in pisno, in mu odpoved vročila na naslovu, kjer je bil tožnik prijavljen. Tožene stranka bo na zahtevo sodišča predložila vso ustrezno dokumentacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče izpodbijane zamudne sodbe ni preizkušalo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ker se zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga, glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP, ne more izpodbijati.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Tožena stranka je sicer odgovor na tožbo podala, vendar ga je podala po roku, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi tožeča stranka ne bi mogla razpolagati (člen 3/3 ZPP). Razen tega utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi.

7. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo je obseg izpodbijanja zamudne sodbe omejen, s pritožbo se ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe tožeče stranke. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi več mogoče izpodbijati. Sodišče vzame za dejansko podlago za odločanje tiste okoliščine in dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka. To je sodišče prve stopnje storilo tudi v obravnavanem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo utemeljenost zahtevka in ta dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe, v okviru presoje sklepčnosti tožbe, obrazložilo tudi materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku, zato so bili za podajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

8. Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.