Jedro

Postopek vrnitve premoženja po določbi 144. člena ZUP/86, ker ne gre za takšno vprašanje, kot ga opredeljuje za določba. Dejstvo sprožitve ali nesprožitve postopka po ZIKS ter njegova rešitev namreč ni pogoj za uveljavljanje upravičenj po ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 21. 5. 2008, ugodil pritožbi in odpravil drugo točko izreka sklepa prvostopnega organa, št. ... z dne 21. 6. 2006, v delu, ki se nanaša na premoženje, navedeno v 4. in 5. alinei (1. točka izreka), ter zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo naslednjega premoženja A.A.: kmetijskih posestev s pripadajočimi stavbami z inventarjem in drobnim orodjem ter s kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, ter dvorec s pripadajočim zemljiščem in inventarjem (2. točka izreka). Prvostopni organ je s sklepom, št. ... z dne 21. 6. 2006, zavrnil prošnjo vlagatelja zahteve za denacionalizacijo za podaljšanje roka za njeno dopolnitev (1. točka izreka) ter zavrgel zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A. in sicer: - granitoloma in stavbne industrije granitnih kock, robnikov in blokov, z osnovnimi sredstvi, zalogami materiala in drobnim orodjem, - lesne žage z inventarjem, osnovnimi sredstvi, zalogami inventarja in drobnim orodjem, - kmetijskih posestev s pripadajočimi stavbami z inventarjem in drobnim orodjem ter s kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, - ozkotirne železnice A. s pripadajočimi zemljiški in napravami, - dvorca s pripadajočim zemljiščem in inventarjem, - elektrarne in električnega omrežja z vsemi napravami, - gotovine in vrednostnih papirjev, ter - vodnih, rudniških, ribiških in lovskih pravic. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da se v celoti strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da v zadevi ni opravičljivih razlogov za podaljšanje roka za dopolnitev vložene zahteve. Tožnik je bil leta 1994 in nato še večkrat pozvan, da svojo vlogo dopolni. Ena od zahtev je tudi bila, da določno navede premoženje, ki je predmet zahteve, saj se postopek vodi ali se je vodil tudi pri drugih organih. Vendar tožnik po letu 1995 ni prispeval nobenega novega podatka ali listine o premoženju, ki je predmet njegove zahteve oziroma ni navedel nobenih novih dejstev ali okoliščin, ki bi pripomogli k rešitvi zadeve. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor tožnika, da je bil v tej zadevi upravni postopek že uveden, zaradi česar prvostopni organ ni imel podlage, da zahtevo zavrže in bi jo moral zavrniti oziroma o njej meritorno odločiti. Zato je drugostopni organ na podlagi določbe 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP/86) odpravil drugo točko prvostopnega sklepa in o zahtevi sam odločil. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je še dodal, da vprašanje vrnitve premoženja v sodnem postopku po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: ZIKS) ni predhodno vprašanje v upravnem postopku. S sodbo pa je bilo zaplenjeno celotno premoženje A.A., saj je v njej navedeno, da se imenovanega obsodi na zaplembo celotnega premoženja, torej tudi tu obravnavanega premoženja. Glede na določbo 62. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) pa mora vlagatelj dokazati, da je bilo določeno premoženje podržavljeno, slednje pa mora biti opredeljeno v takšni meri, da ga je mogoče identificirati. Tožnik zato ne more zahtevati, da bo o tem pravno pomembnem dejstvu organ sam iskal podatke, kar je predlagal v svoji vlogi z dne 8. 8. 1995. Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1). V tožbi je navedel, da se sklicuje na vse razloge, ki jih je v svojih vlogah in pritožbah navedel prvostopnemu organu in drugostopnemu organu. Upravna organa nista upoštevala njegovih argumentov in dokazov, niti nista obrazložila, zakaj jih nista upoštevala, kar pomeni kršitev ZUP/86. Neutemeljeno je drugostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je bila denacionalizacijska vloga popolna in sposobna za obravnavanje. Upravna organa sta tudi napačno odločila na podlagi določbe 125. člena ZUP/86. Po določbi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 se sklep lahko izda samo, če gre za osebo, ki nima legitimacije stranke, ali če gre za stvar, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Ker v tem primeru stranka ima legitimacijo in ker je v zadevi vračila premoženja ing. A.A. mogoče odločati v upravnem postopku, je celotno razlaganje drugostopnega organa nezakonito. Litispendence ZUP/86 ne pozna na način, kot jo hoče razlagati drugostopni organ. Le v primeru, kadar gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, mora organ zavreči zahtevo stranke. Tudi ne gre za istovetna zahtevka. Tožnik je že večkrat razložil, da gre pri zahtevah po ZIKS in ZDen za dva različna zahtevka, torej sta zahtevka po vsebini različna. Da pa le ne bi prišlo do dvakratnega odločanja o isti delni stvari, pa je tožnik predlagal, naj se postopek po ZDen začasno ustavi do rešitve predhodnega vprašanja postopka po ZIKS. Navedel je še, da je bilo premoženje ing. A.A. podržavljeno po več naslovih, ne glede na izrečeno sodbo, saj je bilo podržavljeno tudi na podlagi agrarne reforme. Prvostopni organ je precejšen del premoženja tudi že vrnil v okviru denacionalizacijskega postopka s pravnomočno delno odločbo, kar je razvidno iz spisa. Enako tudi druge upravne enote. Glede bremena dokazovanja pa je tožnik tudi navedel, da sta organa spregledala, da splošno znanih dejstev stranki ni treba razlagati (železnica A., hidroelektrarna B. so krajevno splošno znana dejstva poleg ponujenih pisnih dokazov), da se od stranke ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, da se od stranke ne zahteva potrdil po določbi 172. člena ZUP/86, da je treba upoštevati določbe, ki so za stranko ugodnejše. Vso podržavljeno premoženje je bilo last ing. A.A., kar je tudi izkazano iz zahtevka in priloženih listin. Nasprotovanje vračilu premičnih stvari in pravic, ki so vezane na drugo premoženje (hidroelektrarna in vodna pravica in podobno) pomeni kršenje temeljnih človekovih pravic in ustavne pravice do lastnine po določbi 33. člena Ustave RS tako pok. ing. A.A., kot njegovim pravnim naslednikom. Zato je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, naj se razveljavita oziroma odpravita odločbi drugostopnega organa in prvostopnega organa, zadeva pa naj se vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje z naročilom, da naj v ponovljenem postopku postopek prekine do rešitve predhodnega vprašanja – tožbe (točno: predloga) na Okrajnem sodišču v Ž. pod opr. št. ....

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo prerekal vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe, in predlagal zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnih organov o zavrnitvi tožnikove zahteve za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo in zavrnitvi tožnikove zahteve za denacionalizacijo.

Tudi po presoji sodišča je bila odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikove zahteve za podaljšanje roka za denacionalizacijo pravilna. Organ namreč lahko po določbi 99. člena ZUP/86 podaljša že določen rok, če so za to podani opravičljivi razlogi za podaljšanje, med katere pa nedvomno ne sodi tožnikova navedba o tem, da je ''pretežni del dokumentov potoval po raznih uradih, kjer niso beležili njihove nadaljnje usode'' (listovna št. 43 upravnih spisov). Ob večkratnih konkretno opredeljenih pozivih upravnega organa na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo, ki je tožnik dosedaj ni ustrezno dopolnil in za to tudi ni podal nobenih opravičljivih razlogov, bi nadaljnje podaljšanje roka pomenilo le zavlačevanje postopka in kršitev načela ekonomičnosti. Pravilno je tudi sklicevanje organa na določbo 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), ki predpisuje vsebino zahteve za denacionalizacijo, kakor tudi listine, ki jih mora vlagatelj predložiti k zahtevi, za to, da se vloga lahko obravnava. Če v vlogi ni natančno opredeljeno premoženje, ki ga stranka zahteva v denacionalizacijskem postopku, to pomeni, da ni jasno, vrnitev katerega premoženja stranka z dano vlogo sploh zahteva in zato ni možno njegovo odškodovanje. Če pa je v vlogi zahtevek postavljen z natančno označitvijo premoženja, ga pa mora stranka utemeljiti z dejstvi in okoliščinami ter s predložitvijo oziroma ponudbo ustreznih dokazov. Upravni organ je tako glede na vsebino vloge tožnika ustrezno ravnal v skladu z zadnje navedeno določbo 62. člena ZDen in ugovarjane kršitve postopka niso podane. Tožnikove navedbe o nedokazovanju splošno znanih dejstev, kar ima sicer tožnik prav, pa se ne nanašajo na premoženje, ki je predmet presoje tega upravnega spora, temveč upravnega spora, opr. št. ... z dne 26. 2. 2008, zaradi česar jih sodišče v tem upravnem sporu sploh ne more upoštevati. Prvostopni organ je sicer s svojim sklepom tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zavrgel in se pri tem oprl na določbo 125. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86), kar je napačno in kar smiselno ugovarja tudi tožnik, vendar pa je to postopkovno kršitev odpravil drugostopni organ s tem, ko je ob pravilnem stališču, da so bili podani pogoji za meritorno obravnavo zahtevka, tožnikovo zahtevo zavrnil. Neutemeljen pa je tudi predlog tožnika o prekinitvi tega postopka do rešitve predhodnega vprašanja, t.j. postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ž., opr. št. ..., po določbah ZIKS. Postopek vrnitve premoženja po ZIKS ni predhodno vprašanje po določbi 144. člena ZUP/86, ker ne gre za takšno vprašanje, kot ga opredeljuje navedena določba ZUP/86 (vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same stvari, in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča oziroma drugega organa). Dejstvo sprožitve ali nesprožitve postopka po ZIKS ter njegova rešitev namreč ni pogoj za uveljavljanje upravičenj po ZDen. Določba 3. člena ZDen v določenih primerih sicer res daje vlagatelju pravico do izbire postopka, v katerem lahko uveljavlja zahtevo za vrnitev premoženja, podržavljenega po tam navedenih pravnih podlagah, vendar pa to ne pomeni možnosti istočasnega uveljavljanja zahteve po vrnitvi istega premoženja v upravnem in sodnem postopku. Vsak zahtevek – ali po ZDen ali po ZIKS – namreč temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja, ki pa jih mora stranka v tako izbranem postopku dokazati. Glede na navedeno tako ne more priti do dvakratnega odločanja o isti stvari, saj če je premoženje prešlo v državno last na način in pod pogoji iz določb 3., 4. in 5. člena ZDen, ni prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, opr. št. II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004), temveč na takšni pravni podlagi, kot jo za uveljavljanje zahtevka predpisuje ZDen. Kot pa že ugotovljeno, pa tožnik ne takšne pravne podlage in tudi ne ostalih pogojev po ZDen v tem postopku ni izkazal, kar pa je bil tudi razlog za zavrnitev njegove zahteve in ne morebitna litispendenca. Glede na navedeno, upoštevaje tako izpeljan ugotovitveni postopek in odločitvi upravnih organov, pa tudi ni podana kršitev temeljnih človekovih pravic in ustavne pravice do zasebne lastnine po določbi 33. člena Ustave RS.

Ker je sodišče tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je prvostopni sklep v zvezi z drugostopno odločbo pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.