Jedro

Tožnika kot investitorja sta bila za gradnjo objekta - samostojnega parkirišča, glede na njegove dimenzije in upoštevaje relevantne predpise v času gradnje oziroma izdaje inšpekcijske odločbe, dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 06122-4292/2018-9 z dne 5. 3. 2019 in (popravnim) sklepom št. 06122-4292/2018-20 z dne 8. 4. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana akta) tožnikoma naložil, naj v šestih mesecih na zemljiščih s parc. št. 228/4, 229/5, 229/9, 230/11, 230/13 in 2239, vse k.o. ..., odstranita makadamsko parkirišče, v tlorisu nepravilnih dimenzij, maksimalnih dimenzij cca. 85 m x 78 m, površine 6.000 m², ter sanirata zemljišče z navozom zemeljskega materiala do ravne izravnave terena med nivojem raščenega terena JZ strani do nivoja raščenega terena na SV strani (1. točka izreka). Prav tako je tožnikoma naložil, naj takoj ustavita nadaljnjo gradnjo parkirišča in izvajanje zemeljskih del na navedenih zemljiščih (2. točka izreka). Izrekel je še opozorilo, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 1. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti s prisilitvijo (3. točka izreka); prepovedi iz 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) (4. točka izreka); da se objekt na zgoraj navedenih zemljiščih označi s tablo s podatki o izrečenem inšpekcijskem ukrepu (5. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanih aktov izhaja, da se je inšpekcijski postopek začel z inšpekcijskim pregledom 7. 12. 2018. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da sta tožnika investitorja izvajanja zemeljskih del in gradnje makadamskega parkirišča, kar izvajata brez predpisanega gradbenega dovoljena, zato je parkirišče nelegalen objekt. 3. Drugostopenjski organ je z odločbo št. 0612-68/2019-8-LMJ z dne 5. 5. 2020 pritožbo tožnikov zavrnil. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe prav tako izhaja, da tožnika za gradnjo makadamskega parkirišča nista pridobila gradbenega dovoljenja po tedaj veljavnih predpisih.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnika se z izpodbijanima aktoma ne strinjata in zoper njiju vlagata tožbo. V njej navajata, da je toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabila materialno pravo. Trdita, da toženka pri odločanju ni upoštevala, da je bil za del območja, na katerem se nahaja sporno makadamsko parkirišče, v letu 2012 sprejet Državni prostorski načrt za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana - Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (v nadaljevanju DPN), kot tudi ne, da sta tožnika pred začetkom izvajanja del pridobila soglasje Ministrstva za infrastrukturo RS, Direkcije RS za infrastrukturo, Sektorja za ceste (v nadaljevanju soglasje Direkcije). V tožbi navajata, da izpodbijana akta nista obrazložena na način, da bi ju bilo mogoče preizkusiti ter da so v obrazložitvi navedene le določbe predpisov, izostali pa so razlogi, ki so bili podlaga za izrek. Trdita tudi, da sta sprožila postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja. Rok, določen za izpolnitev obveznosti iz 1. točke izreka, je prekratek in nesorazmeren glede na vložena sredstva tožnikov. Tožnika menita, da toženka svoje odločitve glede dolžine postavljenega roka ni obrazložila, zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlagata, naj izpodbijana akta odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila s strani tožnika A. A. dne 22. 3. 2019 vložena vloga za odkup nepremičnine, med drugim tudi parc. št. 2239, k.o. ..., in da bo s postopkom prodaje nadaljevala po ukinitvi javnega dobra na nepremičnini in pridobitvi soglasja s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor.

7. Pri svojih navedbah sta tožnika vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo. Tožnik A. A. je dodatno navajal še, da sta tožnika pridobila določena soglasja za izvedbo začasnega parkirišča, določenih pa ne in posledično tudi ne gradbenega dovoljenja. Meni, da je problem v tretji razvojni osi, ki naj bi v prihodnosti potekala čez njuna zemljišča. Takrat bo namreč treba urediti lastništvo zemljišč in tožnikoma zanje plačati odškodnino.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je 17. 1. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Ker je bila zadeva predodeljena v reševanje drugi višji sodnici, je sodišče v spremenjeni sestavi dne 19. 4. 2023 ponovno sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica in ga vročilo strankam. Stranke na glavni obravnavi, niti pred tem pisno, niso imele ugovorov zoper sestavo sodišča. **Dokazni sklep**

9. Sodišče je 1. 6. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je dokazni predlog z vpogledom v upravni spis zadeve št. 06122- 4292/2018 in v naslednje listine sodnega spisa: izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2019 na A4, izpodbijani prvostopenjski (popravni) sklep z dne 8. 4. 2019 na A6 in drugostopenjsko odločbo z dne 5. 5. 2020 na A3. **K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet tega upravnega spora je zakonitost ukrepov gradbenega inšpektorja. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika za objekt, za katerega so bili izrečeni inšpekcijski ukrepi, gradbenega dovoljenja (še) nista pridobila, sporno pa je, ali je gradnja tožnikov nelegalna, ob upoštevanju soglasja Direkcije in DPN. Sporna je tudi dolžina roka, ki ga je prvostopenjski organ tožnikoma določil za odstranitev makadamskega parkirišča in sanacijo zemljišč, in njegova obrazloženost v izpodbijani inšpekcijski odločbi.

12. Glede skladnosti gradnje s predpisi sodišče poudarja, da je treba presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljavi v času gradnje, kot tudi po predpisih, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa, torej v obravnavanem primeru tako po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal v času začetka gradnje v maju 2018, kot tudi po določbah GZ, ki je veljal v času nadaljevanja gradnje (uporaba GZ od 1. 6. 2018 dalje) in v času začetka inšpekcijskega postopka ter izdaje izpodbijanih aktov.

13. V času začetka gradnje veljavni ZGO-1 je v prvem odstavku 3. člena določal, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Skladno s 3.a členom ZGO-1 se je brez gradbenega dovoljenja lahko začela le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so bili podrobneje opredeljeni v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ki je v prvem odstavku 6. člena določala, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Enostavni objekti so bili navedeni v prilogi 2 te Uredbe. V tej prilogi je bilo pod točko 11. navedeno, da se nobeno samostojno parkirišče ne šteje za enostaven objekt, medtem, ko se samostojna parkirišča, s površino do vključno 200 m² , štejejo kot nezahteven objekt. ZGO-1 je v 12.1. točki prvega odstavka 2. člena določal naslednje: če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo.

14. Tudi GZ je v prvem odstavku 4. člena določal, da je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje ter začetek gradnje prijaviti po pravilih GZ, skladno z drugim odstavkom istega člena pa je bilo treba gradnjo izvajati skladno z gradbenim dovoljenjem. Gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje nista bila pogoj za enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, začasen objekt in izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (gradnja brez gradbenega dovoljenja; prvi odstavek 5. člena GZ). GZ je v 4. točki prvega odstavka 3. člena definiral enostaven objekt kot objekt tako majhnih dimenzij, da se v njem ne more zadrževati večje število oseb, konstrukcijsko enostaven in prostorsko manj zaznaven. Enostavni objekti so bili podrobneje opredeljeni v Uredbi o razvrščanju objektov, ki je v drugem odstavku 8. člena določala, da je gradbeni inženirski objekt enostaven objekt, če izpolnjuje merila iz priloge 1 te uredbe in naslednja splošna merila: njegova višina ne presega 5 m, njegova globina ne presega 2 m in njegov nosilni razpon ne presega 4 m. V prilogi 1 Uredbe o razvrščanju objektov je bilo pod točko 2 (gradbeni inženirski objekti, kamor skladno z definicijo iz 5. točke prvega odstavka 3. člena GZ spadajo tudi samostojna parkirišča), natančneje točko 21122 navedeno, da se nobeno samostojno parkirišče ne šteje za enostaven objekt, medtem, ko se samostojna parkirišča, s površino do vključno 200 m², štejejo kot nezahteven objekt, s površino nad 5.000 m² pa za zahteven objekt. Začasen objekt je bil v 42. prvega odstavka 3. člena GZ opredeljen kot objekt, namenjen prireditvam ali sezonski ponudbi, ki se postavi samo za namen in čas prireditve ali med sezono. GZ je v 17. točki prvega odstavka 3. člena opredeljeval nedovoljen objekt kot nelegalen objekt, neskladen objekt in nevaren objekt. Nelegalen objekt je objekt, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno - tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

15. Za odločitev v obravnavani zadevi je bilo najprej ključno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo za začetek gradnje objekta, t.j. makadamskega parkirišča, potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in to ne glede na izdano soglasje Direkcije in sprejeti DPN, torej ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo.

16. Iz zgoraj citiranih zakonskih določb, ki so bile podlaga za ukrepanje gradbenega inšpektorja v obravnavani zadevi, izhaja, da se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali ima investitor za objekt, ki ga gradi oziroma ga je zgradil, pridobljeno (pravnomočno) gradbeno dovoljenje, oziroma ali so podane okoliščine, v katerih ZGO-1 oziroma GZ dopuščata gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3.a člena ZGO-1 oziroma 5. člen GZ).

17. Po presoji sodišča sta izpodbijana akta toženke pravilna in zakonita, imata oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhajata iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi podala pravilne razloge za svojo odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da za gradnjo objekta, ki sta ga pričela graditi tožnika, ni bilo izdano (pravnomočno) gradbeno dovoljenje, ki bi na zemljiščih, navedenih v izpodbijanih aktih, dovoljevalo postavitev objekta - makadamskega parkirišča, prav tako pa ne gre za eno izmed izjem, ko se gradnja lahko izvaja tudi brez gradbenega dovoljenja.

18. Prvostopenjski organ je ugotovitev, da tožnika za gradnjo obravnavanega makadamskega parkirišča nista pridobila gradbenega dovoljenja, oprl na izjavo, ki sta jo podala tožnika v inšpekcijskem postopku. Glede na omenjeno izjavo v postopku na prvi stopnji in dejstvo, da med listinami v upravnem spisu ni gradbenega dovoljenja, tožnika pa ga tudi nista priložila tožbi, temveč sta v njej navajala, da sta v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja in dokumentacije za njegovo pridobitev, je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, da je makadamsko parkirišče nelegalna gradnja, pravilna in zakonita. Tožnika kot investitorja sta bila za gradnjo objekta – samostojnega parkirišča, glede na njegove dimenzije in upoštevaje relevantne predpise v času gradnje oziroma izdaje inšpekcijske odločbe, dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje. Brez gradbenega dovoljenja je namreč pod določenimi pogoji mogoče graditi le določene vrste objektov. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da takšne okoliščine niso podane. Tožnika pa tudi sicer nista nikoli izrecno trdila, da bi šlo za gradnjo objekta, ki ga je dovoljeno graditi brez gradbenega dovoljenja. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega akta prvostopenjskega organa, dopolnjene z razlogi drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

19. Tožnika ugovarjata ugotovitvi upravnega organa, da gre za nelegalno gradnjo, in se sklicujeta na izdano soglasje Direkcije in DPN. Navajata, da ju prvostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval in se do njiju ni opredelil. Po presoji sodišča so tožbeni očitki, da je izpodbijani akt obremenjen s kršitvijo pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, neutemeljeni. Očitana kršitev ZUP je podana le, če je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj so v izpodbijanem aktu navedena vsa pravno odločilna dejstva, jasno pa je razvidno tudi, na katere relevantne materialne predpise je upravni organ oprl izpodbijano odločitev. To sta ZGO-1 in GZ, ki urejata skladnost gradnje s predpisi in določata, kdaj je za gradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma kdaj je gradnjo dovoljeno izvajati brez gradbenega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da tožnika niti tekom inšpekcijskega postopka, v pritožbi zoper izpodbijana akta, niti v tožbi nista konkretno pojasnila, kako naj bi izdaja soglasja Direkcije in sprejetje DPN za del območja, na katerem se nahaja sporno makadamsko parkirišče, vplivala na njuno obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo makadamskega parkirišča ali jo lahko nadomestila.

20. Po presoji sodišča na (ne)legalnost gradnje okoliščina, da sta tožnika pred začetkom izvajanja del pridobila soglasje Direkcije, ne vpliva. Gre namreč za soglasje Direkcije, ki je bilo izdano na podlagi takrat veljavnega Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in ZGO-1, ker se objekt, ki sta ga nameravala graditi tožnika, nahaja v varovalnem pasu in cestnem svetu državne ceste, v takšnem primeru pa je treba k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja priložiti soglasje pristojnega soglasodajalca. ZCes-1 je v prvem odstavku 27. člena med drugim določal, da je za opravljanje del na zemljiščih ali na objektih v območju javne ceste, ki bi lahko ovirala ali ogrožala promet, poškodovala cesto ali povečala stroške njenega vzdrževanja, potrebno pridobiti soglasje upravljalca javne ceste, s katerim se določijo pogoji za opravljanje teh del. Iz določb 66. člena ZCes-1 izhaja, da je raba prostora v varovalnem pasu državne ceste omejena (prvi odstavek 66. člena ZCes-1) in da je vsakršna gradnja in rekonstrukcija objektov v tem območju dovoljena le s soglasjem Direkcije za infrastrukturo (drugi odstavek 66. člena ZCes-1), ki mora pri izdaji soglasja upoštevati, da s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, širitve ceste zaradi prihodnjega razvoja prometa in sam videz ceste (tretji odstavek 66. člena ZCes-1). Osrednji namen izdanega soglasja Direkcije v tej zadevi je v varstvu javnih (državnih) cest in prometa na njih.

21. Tožnika sta zgoraj navedeno soglasje torej morala pridobiti zaradi lokacije nameravane gradnje, in sicer kot eno izmed potrebnih soglasij za gradnjo, ki jih mora pridobiti investitor nameravane gradnje, kar pa samo zase še ne utemeljuje legalnosti gradnje. Za gradnjo je še vedno potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, razen če gre za eno od izjem, ko je gradnja dovoljena brez gradbenega dovoljenja. Prav tako iz izdanega soglasja Direkcije izhaja, da je soglasje izdano pod določenimi pogoji. Iz 1.1. točke izreka soglasja Direkcije je razvidno, da se ureditev začasnega parkirišča za tovorna vozila dovoljuje v kolikor ni v nasprotju s prostorskimi akti. Glede na navedeno predhodno pridobljeno soglasje Direkcije samo po sebi ne vpliva na skladnost gradnje s prostorskimi akti in na obveznost tožnikov pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta, zato se tudi toženka do te okoliščine v izpodbijanih aktih ni posebej opredeljevala, saj ta ni relevantna za odločitev v obravnavanem primeru.

22. Prav tako za presojo (ne)legalnosti gradnje tožnikov ni relevantna okoliščina, da se del območja, na katerem je zgrajeno makadamsko parkirišče nahaja v območju DPN, in sicer v območju zahodne obvoznice Novega mesta, v zvezi s čimer se tožnika sklicujeta na Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana-Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (v nadaljevanju Uredba o DPN), ki je bila izdana na podlagi takrat veljavnega Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP).

23. Z državnim prostorskim načrtovanjem se določijo načrtovane prostorske ureditve državnega pomena, območje državnega prostorskega načrtovanja, prostorski izvedbeni pogoji za projektiranje na tem območju in usmeritve za določitev namenske rabe prostora v občinskih prostorskih izvedbenih aktih za to območje. Po uveljavitvi državnega prostorskega načrta so spremenjeni ali dopolnjeni občinski prostorski akti v delih in za ureditve, ki jih določi uredba o državnem prostorskem načrtu. Občina na območju državnega prostorskega načrta v svojem občinskem prostorskem načrtu na podlagi usmeritev iz državnega prostorskega načrta določi podrobnejšo namensko rabo prostora za območje sprejetega državnega prostorskega načrta (drugi odstavek 90. člena takrat veljavnega Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju: ZureP-1 oziroma tretji odstavek 97. člena danes veljavnega ZUreP-3).

24. Uredba o DPN (med drugim) tako določa načrtovane prostorske ureditve, območje državnega prostorskega načrta in pogoje glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja (prvi odstavek 2. člena Uredbe o DPN). Namen Uredbe o DPN je vzpostavitev dovolj natančne in določne pravne regulacije, da bo na njeni podlagi možno izdati gradbeno dovoljenje in druge upravne akte potrebne za izvedbo v Uredbi o DPN načrtovane prostorske ureditve, kot je določena v njenem 3. členu (novogradnja državne ceste od avtoceste A2 Ljubljana-Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline). Uredba o DPN pa ni podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov v zasebni lasti.

25. Tožnika zato zmotno zatrjujeta, da bi toženka morala pri presoji zakonitosti gradnje upoštevati zlasti 10. člen ZUPUDPP ter 21. člen in 45. člen Uredbe o DPN. ZUPUDPP v 10. členu ureja dopustne dodatne prostorske ureditve, ki niso bili načrtovani z DPN in določa pogoje, pod katerimi se lahko izvedejo. Namen1 tega člena je bil umestitev v območje DPN kakšne prostorske ureditve državnega, lokalnega ali regionalnega pomena, ki s samim DPN ni bila načrtovana, pri čemer je imel zakonodajalec pri tem v mislih kot tipičen primer npr. prečkanje območja DPN s komunalnim vodom, ki predstavlja občinsko gospodarsko javno infrastrukturo, ne pa zasebne gradbene projekte. V ta namen zakon določa pogoje, s katerimi se omeji nabor prostorskih ureditev oziroma posegov v prostor, ki jih je možno umeščati v območje DPN. Gradnja makadamskega parkirišča v zasebni lastni vsekakor ne izpolnjuje že prvega pogoja tj. da gre za prostorske ureditve gospodarske javne infrastrukture ali grajenega javnega dobra, zato uporaba 10. člena ZUPUDPP ne pride v poštev.

26. Prav tako za sprejem odločitev v obravnavani zadevi nista relevantna niti 21. člen Uredbe o DPN, ki ureja stična območja načrtovanih ureditev z ureditvami lokalnega pomena in opredeljuje dopustne ureditve na teh območjih, kot tudi ne 45. člen Uredbe o PDN, ki vsebuje zahteve glede organizacije gradbišča na območju DPN, saj v ničemer ne vplivata na obveznost tožnikov pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo makadamskega parkirišča. 27. Če bi bilo navedbe tožnikov razumeti v smislu, da gradnja makadamskega parkirišča ne nasprotuje prostorskim aktom, ki veljajo na območju, na katerem sta gradila, sodišče pojasnjuje, da to tožnikov prav tako še ne odvezuje obveznosti pridobiti gradbeno dovoljenje.

28. V obravnavani zadevi je bilo še sporno, ali je v izpodbijani odločbi dolžina roka, ki ga je prvostopenjski organ tožnikoma določil za odstranitev makadamskega parkirišča in sanacijo zemljišč, obrazložena in določena v skladu z zakonom. Prvostopenjski organ je tožnikoma odredil, da morata v šestih mesecih odstraniti nelegalno makadamsko parkirišče in sanirati zemljišča. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da rok šestih mesecev temelji na presoji inšpektorja, da je tak rok glede na vrsto objekta in zahtevnost odstranitve primeren. Zato ne držijo tožbene navedbe, da izpodbijani akt o tem nima razlogov in je posledično tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

29. V zvezi z navedbami tožnikov, da je določen rok za izpolnitev naložene obveznosti prekratek, saj naj bi s predloženo dokumentacijo v upravnem postopku izkazala, da bosta za objekt pridobila gradbeno dovoljenje, sodišče pojasnjuje, da čas, potreben za pridobivanje gradbenega dovoljenja, ni razlog, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri določitvi roka za izpolnitev obveznosti odstranitve nelegalne gradnje. Morebitno kasneje izdano gradbeno dovoljenje bo lahko imelo vpliv le na izvršilni postopek. Sodišče pripominja še, da sta tožnika v pritožbi navajala, da smatrata kot primeren rok za izpolnitev obveznosti 30-mesečni rok. Sodišče ugotavlja, da tožnika pravnomočnega gradbenega dovoljenja vse od izdaje izpodbijane odločbe do danes, kljub temu, da so od izdaje izpodbijane odločbe minila že več koti tri leta, še vedno nista pridobila. To pomeni, da bi v tem času potekel tudi rok, za katerega sama menita, da bi bil razumen. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nesorazmernosti roka za prostovoljno izvršitev inšpekcijskih ukrepov glede na vložena finančna sredstva. Trditve tožnikov o vloženih finančnih sredstvih so presplošne in ne omogočajo njihovega preizkusa. Tožnika ne navajata niti, kakšna naj bi bila višina vloženih finančnih sredstev, pri tem pa tudi ne pojasnita, zakaj naj bi bil postavljeni rok nesorazmeren.

30. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej komentar k 10. členu Predloga zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor št. 00719-19/2010/9 z dne 1. 7. 2010 (EVA: 2010-2511-0016).