Jedro

Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je delodajalec najmanj dva meseca izplačal bistveno zmanjšano plačo (zaradi neizplačila opravljenih nadur je bila plača nižja za več kot 30 %), podal utemeljeno, zato mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Ker sta izpodbijani upravni odločbi, s katerima je bilo odločeno, da ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nepravilni, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo. V delu, v katerem mu je priznalo pravico do denarnega nadomestila, pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj ni bilo ugotovljeno, ali za priznanje te pravice izpolnjuje pogoj gostote zavarovalne dobe (najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 12. 2012 in št. ... z dne 26. 9. 2013. Z II. točko izreka je tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 19. 10. 2012 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o višini in času trajanja izplačevanja denarnega nadomestila odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo ter v istem roku vse, že zapadle zneske denarnega nadomestila tudi izplačala (III. točka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 248,30 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki teče od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje napačno tako z vidika pravilne uporabe materialnega prava, to je 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD), kot tudi z vidika pravil pravdnega postopka. V konkretni zadevi gre v prvi vrsti za pravno vprašanje materialne narave, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določen v 59. členu ZUTD. Rok za uveljavljanje pravice izhaja iz 119. člena, razloge za odklonitev pravice do denarnega nadomestila pa ureja 63. člen. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da citirani drugi odstavek 63. člena ZUTD razloge za odklonitev pravice do nadomestila našteva le primeroma in ne izključno oziroma taksativno. Strinja pa se, da za odločitev v konkretnem primeru pride v poštev tudi uporaba 110. in 112. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča, da je v tožnikovem primeru zaradi opravljenih nadur prišlo do bistvenega zmanjšanega izplačila plače in vztraja, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUTD, to je po njegovi krivdi oziroma volji. Da so bile tožniku nadure sploh odrejene in da jih je tožnik dejansko opravil, je izpovedal le tožnik, sodišče prve stopnje pa je njegovi izpovedbi v celoti sledilo. Sodišče je pri tem popolnoma prezrlo drugo listinsko dokumentacijo, na primer inšpekcijske zapisnike z dne 26. 11. 2012, z dne 27. 11. 2012 in z dne 29. 11. 2012, ki niso ugotovili nobenih nepravilnosti, niti zmanjšanega plačila, niti nadurnega dela tožnika. Meni, da je sodišče povsem napačno ugotovilo, da sporne nadure sploh predstavljajo plačilo za delo, in da je bilo zaradi neupoštevanja le-teh njegovo plačilo za delo bistveno zmanjšano. Tudi iz plačilnih list ne izhaja bistveno zmanjšanje izplačila plače. Iz plačilnih list je razvidno, da so bile tožniku plače izplačane v roku, razen za mesec avgust in da so bile obračunane v znesku najmanj minimalne plače. Poudarja, da glede na 61. in 59. člen ZUTD nadure niso sestavni del plače. Nadalje navaja, da tožnik v obdobju od junija 2012 do avgusta 2012 ni opravil nobenih nadur. Ker se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do listinskih dokazov, ki se nahajajo v spisu in ni obrazložilo, zakaj je ob vseh drugih dokazih prevladala ravno izpoved tožnika in njegove zabeležke o opravljenih nadurah, o tem kdaj in zakaj so bile tožniku nadure sploh odrejene, pa sodba sploh nima nobenih razlogov, sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Zato je v tem delu podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bila izredna odpoved tožnika zakonita ali ne in ali je tožnik opravil nadure, pa je po mnenju tožene stranke tudi prekoračilo pooblastila, kot izhajajo iz zakonske določbe. Ugotavljanje spornih dejstev, da delodajalec tožniku pri plači ni upošteval nadur, ne more biti predmet konkretnega socialnega spora, temveč delovnega spora. Zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo obstoj nadur. Razen tega je sodišče prve stopnje mimo zadostne trditvene podlage, samo ugotavljalo, kolikšno plačilo bi tožnik zaradi domnevno opravljenih nadur moral prejemati ter do kolikšnega zmanjšanega plačila za delo je prišlo. Prvostopenjski organ v času odločanja ni razpolagal s podatki o nadurah, ki jih je tožnik predložil šele na naroku dne 10. 4. 2015, kar pomeni, da gre za nova dejstva, ki jih tožnik ne more prvič uveljavljati šele v sodnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

V obravnavani zadevi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav sodba razlogov, zakaj so bile tožniku nadure sploh odrejene, nima, saj to vprašanje za odločitev, ni relevantno. Sodišče prve stopnje je predvsem v zvezi z obstojem nadur in plačila zanje ugotavljalo, ali je prišlo do bistvenega zmanjšanega plačila.

5. Predmet sodne presoje sta v obravnavani zadevi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ..., s katero je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje zavrnil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Spor v tej zadevi se nanaša na to, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti kot določa ZUTD. V predsodnem postopku je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker naj ne bi tožnik dokazal obstoja odpovednega razloga po 3. točki prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih in sicer, da mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno nižje plačilo za delo in je tako postal brezposeln po svoji krivdi ali volji, kar je razlog za odklonitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po prvem odstavku 63. člena ZUTD.

6. Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, vključno s pogoji za priznanje te pravice, določa ZUTD. Po prvem odstavku 63. člena pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji volji ali krivdi in obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov iz drugega odstavka citirane določbe. V 2. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD je določeno, da je izključitveni razlog za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti redna odpoved, ki jo je podal delavec, razen v primeru, ko zakon, ki ureja delovna razmerja določa, da ima delavec kljub redni odpovedi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju ZDR) v prvem odstavku 112. člena določa, da lahko delavec v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, med drugim, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo (3. točka prvega odstavka 112. člena ZDR).

Glede na takšno pravno podlago in ureditev je bistveno, ali je bila izredna odpoved tožnika podana v skladu s citiranimi določbami in ali je delodajalec tožniku vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačo, torej, ali so obstajali razlogi na strani delodajalca in ali je bila izredna odpoved podana brez krivde ali volje tožnika. V nasprotnem primeru, v kolikor razlogov na strani delodajalca ni, se šteje, da je podana volja tožnika.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 19. 9. 2012 delodajalca pisno opomnil, da namerava izredno prekiniti delovno razmerje v 8 dneh, v kolikor mu ne bo izplačal nadurnega dela, zaradi česar mu je plača bistveno zmanjšana. Istega dne je opomin posredoval inšpektoratu za delo, v katerem je poleg kršitve neizplačila nadur, navedel še neizplačilo celih plač, regresa za leto 2012, dopusta in nevročitve plačilnih list. Dne 18. 10. 2012 je tožnik delodajalcu posredoval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu ta ni izplačal nadurnega dela in je zaradi tega njegova plača bistveno zmanjšana. Z opominom je zahteval še, da ga takoj odjavi iz zavarovanja.

8. Tožnik je v dokaz svojim trditvam predložil evidenco opravljenih nadur dela skladno z 286. členom ZPP do prvega naroka za glavno obravnavo in za predložitev teh dokazov ni prekludiran, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi opravljenega povečanega obsega ur v posameznih mesecih od meseca marca oziroma maja do oktobra in izračuna iz naslova neizplačanih nadur, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo izplačilo v dveh mesecih manjše za 33,98 % oziroma 36,47 % in da iz izplačilnih list in iz bančnih izpiskov ne izhaja, da bi te nadure tožnik dobil izplačane.

9. Sodišče prve stopnje je ob izpolnjevanju ostalih pogojev, določenih v 112. členu ZDR zaključilo, da je v tožnikovem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 112. člena ZDR, ker je delodajalec najmanj dva meseca tožniku izplačal bistveno zmanjšano plačo zaradi neizplačanih opravljenih nadur za več kot 30 %. Ker zakon ne določa, kaj predstavlja bistveno zmanjšano plačilo, gre za pravni standard in predstavlja neizplačilo 30 % njegove plače. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 143/2009 z dne 5. 4. 2011. 10. Ob izpolnjevanju še zadnjega pogoja določenega v 3. točki prvega odstavka 112. člena ZDR, je edino pravilen zaključek, da je tožniku prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje. Ugotavljanje pogojev iz 112. člena ZDR je v konkretnem primeru v pristojnosti sodišča v socialnem sporu in ne gre za delovni spor, kot zmotno navaja pritožba.

11. Ker sta izpodbijani odločbi nepravilni, ju je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo (I. točka izreka). V tem delu je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V delu, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila (II. točka) pa je pritožbi ugodilo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali tožnik za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti izpolnjuje pogoje, določene v 59. členu ZUTD. Po tej določbi pravice za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih.

12. Šele potem, ko bo sodišče ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje tudi ta pogoj, mu bo lahko priznalo pravico do denarnega nadomestila ter skladno z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) naložilo toženi stranki, da o odmeri ter izplačevanju odloči s posebno odločbo.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavilo ter posledično tudi v IV. točki izreka glede stroškov postopka in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.