Jedro

Če je tožeča stranka leta 1954 sklenila zakonsko zvezo in sta se zakonca sporazumela za skupen možev priimek v slovenski pisavi, je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožeče stranke, ki ga je precizirala kot zahtevek za izdajo odločbe o popravku tega priimka v nemški pisavi v rojstni matični knjigi pri podatku o rojstvu prejšnjega moža tožeče stranke.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi in se odpravita 1. in 3. točka odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 27.1.1994.

Obrazložitev

Oddelek za notranje zadeve občine je dne 21.5.1993 izdal odločbo, s katero ni ugodil tožničini zahtevi za popravek priimka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila (1. točka izreka); tožničino pritožbo zavrnila (2. točka izreka); in tožničin zahtevek za popravek priimka ter izdajo listin iz matične knjige na priimek F. zavrnila (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 23. člena Zakona o matičnih knjigah, 13. do 17. točke Navodila o vodenju matičnih knjig, 11. člena Zakona o osebnem imenu in 1. odstavka 23. člena ter 2. odstavka 25. člena Zakona o osebnih imenih Kraljevine Jugoslavije, ki je začel veljati dne 26.2.1929. Ker pri odločanju o zahtevani pravici ni pomemben pravni temelj, na katerega se stranka v svoji zahtevi sklicuje, ampak je organ dolžan oceniti po zahtevi ali dejstvih, ki so v njej navedeni, za kateri pravni temelj gre, česar sicer prvostopni organ v svojem postopku ni storil, je zaradi ekonomičnosti postopka o strankinem zahtevku, katerega bistvena vsebina je uveljavitev pravice do priimka F. v javnih listinah ter javnih evidencah, ne da bi stranka zaprosila za spremembo priimka, kot je opredeljeno v 8. členu Zakona o osebnem imenu, odpravila nepravilnost prvostopnega organa glede kršitve formalnega predpisa in tudi nepravilne uporabe 3. odstavka 21. člena Zakona o matičnih knjigah. Svojo odločitev utemeljuje ter hkrati dopolnjuje obrazložitev prvostopnega organa in tudi izpodbija navedbe tožnice v pritožbi z naslednjim: Priimek F., ki ga je tožnica pridobila s sklenitvijo zakonske zveze, ko je prevzela možev priimek, je bil tožničinemu bivšemu možu določen v skladu z Zakonom o osebnih imenih Kraljevine Jugoslavije. Po tem zakonu se je priimek pridobil z rojstvom, ne glede na kraj rojstva, zakonski otrok po zakonskem očetu, nezakonski otrok pa po materi. Izpisek iz rojstne matične knjige za pok. A.F., kateri je njen sin kot nezakonski otrok v skladu z navedenim zakonom tudi sledil v priimku, bi bilo možno upoštevati kot dokaz, na podlagi katerega bi matičar popravil priimek F., s katerim je bil S.F. tudi vpisan v rojstno matično knjigo matičnega območja l. 1929. Na tej podlagi bi bil možen tudi popravek v poročni matični knjigi, s katerim je bila vpisana poroka s tožnico in pri vpisu tako tožnice kot otrok v rojstno matično knjigo - če bi bili izpolnjeni pogoji 2. odstavka 25. člena navedenega zakona Kraljevine Jugoslavije. Ti pogoji pa bi bili izpolnjeni, če bi otrokov oče, če je bil otrok rojen v zakonski zvezi, ali pa, če je bil otrok rojen izven zakona oče nezakonske matere, pred vodjem matičnih knjig podal pisno izjavo ali pa podal izjavo pred dvema pričama na zapisnik, da vztraja pri pisanju osebnega imena v tuji obliki ter tudi predložil dokaz, da se je rodbinsko ime matičnega rodu v zadnjih 60 letih pisalo v nemški obliki. Po tej določbi sta imela le oče zakonskega otroka oziroma oče nezakonske matere pravico zahtevati pisanje priimka v tuji obliki. Ta pravica ni šla nezakonski materi otroka. Vpis otrokovega priimka v rojstno matično knjigo v času rojstva S.F. torej ni bil prepuščen presoji matičarja, ampak je s kongentno normo točno določal, do kakšnega priimka je bil otrok upravičen. Tožnico je prvostopni organ potem, ko je v arhivu k rojstni matični knjigi, v katero je bilo vpisano rojstvo njenega bivšega moža, preveril, ali obstaja izjava, ki je določena v 2. odstavku 25. člena Zakona o osebnem imenu Kraljevine Jugoslavije, ki bi utemeljevala popravek priimka, pravilno pozval, da predloži navedeni dokaz, če z njim razpolaga. Ker tega dokaza tožnica ni predložila, je prvostopni organ povsem pravilno ugotovil, da pri pisanju priimka bivšega moža ni prišlo do napake in tudi ni razlogov za popravek. Da priimek bivšega moža - F., ki ga je pridobila tožnica s sklenitvijo zakonske zveze, ni bil vpisan v uradnih evidencah v nasprotju z veljavnimi predpisi, pa potrjuje tudi dejstvo, da je sedaj že pokojni bivši mož tožnice že leta 1974 zaprosil za spremembo svojega priimka, kar mu je bilo dovoljeno z odločbo upravnega organa. Glede na navedeno tožena stranka z dopolnitvijo obrazložitve v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP ugotavlja, da ni razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče ugoditi tožničini pritožbi proti prvostopni odločbi in je zato odločila, kot se glasi izrek izpodbijane odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločbo oprla na Zakon o osebnem imenu Kraljevine Jugoslavije, ki je bil genociden predpis. Uporaba navedenega zakona nasprotuje določbam 15., 61. in 63. člena ustave Republike Slovenije ter 2. in 26. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je ratificirala tudi Republika Slovenija, saj je očitno, da je predpis Kraljevine Jugoslavije predpisoval etnično čiščenje in kršitev osebnih svoboščin in je bil neposredno naperjen zoper manjšine. Predlaga, da se izpodbijana odločba tako spremeni, da se dovoli vpis v matične knjige pri prvostopnem organu v tem smislu, da se priimek F. (slovenska pisava) popravi v priimek F. (nemška pisava), in to za osebo: E., rojeno S. V odgovoru na tožbo tožena stranka izpodbija tožbene navedbe z naslednjim: Že v obrazložitvi izpodbijane odločbe je izčrpno obrazložila uporabo določb Zakona o osebnem imenu Kraljevine Jugoslavije, pravna podlaga z uporabo, po tožničinih navedbah sicer spornega predpisa, pa je opredeljena v 11. členu Zakona o osebnih imenih (Uradni list SRS, št. 16/74, 28/81, 38/86 in Uradni lit RS, št. 5/91-II), v katerem je uzakonjena pravna kontinuiteta glede preteklih predpisov, ki so urejali področja osebnih imen. Uporaba predpisa, ki je veljal v času rojstva tožničinega moža, kateremu je ob poroki tožnica sledila v priimku, torej ne nasprotuje pravnemu redu in ne pomeni nikakršno kršitev temeljnih človekovih pravic, niti z ustavo zagotovljenih pravic, ki vsakomur zagotavljajo svobodno izražanje, pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Prav tako pa po njenem mnenju njena odločba ne predstavlja protiustavnega spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Zato tožnici ponovno pojasnjuje, da lahko kadarkoli zaprosi za spremembo priimka, katerega želi uporabljati. Do popravka priimka, za katerega tožnica trdi, da je posledica izvajanja protiustavne in genocidne določbe Zakona o osebnih imenih Kraljevine Jugoslavije, pa po njenem mnenju tožnica ni upravičena. Zato meni, da je izpodbijana odločba zakonita. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena glede 1. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe iz naslednjih razlogov: Tožnica je v postopku na prvi stopnji od prvostopnega organa zahtevala le izdajo odločbe o popravku priimka v rojstni matični knjigi njenega nekdanjega zakonca.

Bistveno v tem upravnem sporu je, da je tožnica dne 11.9.1954 sklenila zakonsko zvezo s S.F. in da sta se takrat zakonca sporazumela za skupni možev priimek: "F.", pisan v slovenski pisavi. Tožnica je namreč takrat, torej z navedeno sklenitvijo zakonske zveze, pridobila priimek prejšnjega moža v slovenski pisavi "F.". Glede na navedeno bi tožnica lahko, v skladu z določbo 23. člena Zakona o matičnih knjigah (Uradni list SRS, št. 16/74, 28/81, 38/86 - 2/87 - p.b.), po kateri popravi matičar na predpisan način pomote, nastale pri vpisovanju dejstva ali podatka, zahtevala le popravek priimka, ki ga je pridobila s poroko, ko je torej prevzela možev priimek, če je bil ta tedaj v matično knjigo napačno vpisan. Ne more pa tožnica zahtevati popravka priimka "F." (pisan v slovenski pisavi), ki ga je s poroko prevzela po možu, v priimek z nemško pisavo "F." za nazaj (9.4.1929 - ko je prišlo do vpisa tega priimka v rojstno matično knjigo v času rojstva bivšega moža S.F.). Za tak zahtevek tožnice ni pravne podlage. Zato bi moral prvostopni organ njen zahtevek zavreči. Ker pa organ s tem, ko ga je zavrnil, čeprav tega ni izrecno navedel, ni bistveno kršil pravil postopka, je po presoji sodišča pravilen le tisti del izreka izpodbijane odločbe (2. točka), s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Po mnenju sodišča sta tako prvostopni organ, kot tudi tožena stranka, po nepotrebnem presojala tožničin zahtevek, ali je bil v rojstni matični knjigi pravilno vpisan priimek "F." (v slovenski pisavi) ob rojstvu bivšega tožničinega moža, saj tožnica za tak zahtevek ni imela pravne podlage. Pa tudi sicer tožnica, kljub pozivu prvostopnega organa (6.5.1993) ni niti v zvezi s tem popravkom, niti morebitnim popravkom priimka, pridobljenega s poroko, predložila nobene listine oziroma pravnega akta, ki bi bil podlaga za tak popravek, kot je pravilno ugotovil že upravni organ.

Zato je sodišče ugodilo tožbi v zvezi s 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe in izpodbijano odločbo v teh dveh točkah odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).