Jedro

Po 1. odstavku 32. člena ZPSSLBH izda guverner banke Slovenije odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka, če ugotovi, da banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo ali na podlagi sklepa ustanoviteljev o prenehanju banke. Ker mora po 4. členu Zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I) banka poslovati po načelu likvidnosti, in sicer tako da stalno ohranja svojo plačilno sposobnost (1. odstavek 31. člena ZBH), je ugotovljena nelikvidnost stanje, ko banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo. Ker je bila v obravnavanem primeru ugotovljena nelikvidnost, je bila podana pravna podlaga za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1245/96-14 z dne 15.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 4.7.1996, s katero je guverner Banke Slovenije na podlagi 5. in 32. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 46/93, v nadaljevanju ZPSSLBH) in sklepa seje sveta Banke Slovenije ugotovil, da je K. banka T. d.d., L. (v nadaljevanju k. banka) nelikvidna in da zaradi tega ne izpolnjuje predpisanih pogojev za nadaljnje delo ter so tako podani pogoji za uvedbo likvidacijskega postopka (1. točka izreka); da prevzame B.C., d.d., njene posle z bančnimi vlogami, za katere jamči Republika Slovenija ali Banka Slovenije (2. točka izreka); da k. banka do uvedbe likvidacijskega postopka ne sme izvrševati plačil, dajati in obnavljati kreditov, odpirati akreditivov in izdajati jamstev, lastniki in bančni komitenti pa ne smejo razpolagati s sredstvi, ki jih imajo pri njej in da v času do uvedbe likvidacijskega postopka spremlja polovanje k. banke pooblaščenec Banke Slovenije (3. točka izreka); da z dnem veljavnosti te odločbe preneha veljati odločba tožene stranke z dne 18.6.1996 (4. točka izreka) in da se prekliče odločba tožene stranke z dne 19.6.1996, o ustavitvi vseh oblik poslovanja k. banke, razen izplačil na podlagi realiziranih jamstev (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke zakonita v smislu 32. člena ZPSSLBH. Tožena stranka je ugotovila, da k. banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo, ker je nelikvidna. Po podatkih v spisih je sledila obvestilom Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI), da se obseg neporavnanih obveznosti k. banke povečuje in znaša na dan izdaje izpodbijane odločbe 1.674.372.835,69 SIT. Osnovni pogoj za delo banke je njena likvidnost. Zato je dolžna pravočasno poskrbeti za redno izpolnjevanje svojih obveznosti in uravnavati svoje poslovanje tako, da stalno ohranja svojo plačilno sposobnost. To ji nalaga 31. člen Zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 46/93, v nadaljevanju ZBH). Za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev za nadaljnje delo ZPSSLBH ne predpisuje posebnega postopka. To pomeni, da ZPSSLBH Banki Slovenije ne nalaga dolžnosti predhodne izvedbe postopka za odvzem dovoljenja v smislu 18. člena ZBH. Res je, da sledi odločbi o odvzemu dovoljenja zaradi neizpolnjevanja pogojev za nadaljnje delo začetek postopka za likvidacijo banke in da je v 3. odstavku 18. člena ZBH določeno, da lahko Banka Slovenije dovoljenje odvzame tudi v primerih, predvidenih z ZPSSLBH. Vendar odvzem dovoljenja ni obveznost, ampak je odločitev o tem prepuščena presoji Banke Slovenije. Ker tožena stranka predhodno ni izvedla postopka po 18. členu ZBS, ni kršila pravil postopka in materialnega zakona, saj izvedbe tega postopka 32. člen ZPSSLBH ne zahteva. ZPSSLBH pred izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka ne nalaga toženi stranki predhodne sanacije banke. Zato ni utemeljen ugovor, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe pristopiti k oceni finančnega stanja ter možnosti in upravičenosti sanacije, ne pa samo ugotoviti, da sanacija ni možna. Ker se tožena stranka za sanacijo ni odločila, ni kršila določb zakona.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

Tožena stranka je preuranjeno odločila, ker ni predhodno uvedla postopka sanacije, ki je v ZPSSLBH urejen zato, da bi se odpravile težave pri poslovanju banke. Kot tožena stranka je tudi sodišče prve stopnje spregledalo aktivnosti k. banke, namenjene usklajevanju aktive in pasive bilance stanja po ročnosti. Že v letu 1996, ko so se začele likvidnostne težave, je začela pripravljati interni program konsolidacije. Upravni in nadzorni odbor sta že dne 13.6.1996 sprejela Program interne sanacije in ga predložila toženi stranki. Ta ga ni podprla, pač pa je dne 4.7.1996 izdala izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje ni preverilo navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da aktivnosti organov k. banke v času trajanja ukrepa po 58. členu Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I v nadaljevanju ZBS) ne predstavljajo dovolj prepričljivega argumenta o izboljšanju finančnega stanja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izdala izpodbijano odločbo iz razloga nelikvidnosti, ker komercialna banka ni bila sposobna poravnavati dospelih obveznosti dne 4.7.1996. Pred izdajo izpodbijane odločbe so sicer res potekale nekatere aktivnosti k. banke za odpravo ročne neusklajenosti aktive in pasive bilance stanja ter za odpravo likvidnostnih težav, vendar neuspešno. Na zboru k. banke dne 28.6.1996 ni bil sprejet sklep o dokapitalizaciji kljub temu, da se je likvidnostno stanje poslabševalo. Možna pripojitev k S.b.K. d.d. ni bila realizirana, saj do dne 4.7.1996 ni bilo podpisano niti pismo o takšni nameri, toženi stranki pa tudi do tega dne ni bilo predloženo nobeno dokazilo o podaljšanju depozitov, pri APPNI pa tudi ni bil umaknjen noben akceptni nalog upnika. Po 3. členu ZPSSLBH je sanacijski postopek fakultativen postopek, kar pomeni, da ni dolžnosti njegove uvedbe. Potrebnost ukrepov po ZPSSLBH je vedno potrebno presojati v luči bančnega poslovanja, ki je strogo urejeno in nadzorovano, saj banke upravljajo s tujim denarjem. Ukrepi nadzora so namenjeni predvsem zaščiti bančnih komitentov.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na ZPSSLBH, ki ureja pogoje in postopke predsanacije, sanacije, stečaja in likvidacije bank in hranilnic in na ZBH, ki ureja pogoje za ustanovitev in za poslovanje bank in hranilnic in ju pravilno razlaga. Po 1. odstavku 32. člena ZPSSLBH izda guverner banke Slovenije odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka, če ugotovi, da banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo ali na podlagi sklepa ustanoviteljev banke o prenehanju banke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ugotovljena nelikvidnost stanje, ko banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo. Po 4. členu ZBH mora namreč banka poslovati po načelih likvidnosti, varnosti in rentabilnosti. Načelo likvidnosti je podrobno urejeno v 31. do 34. členu ZBH, pri čemer je po 1. odstavku 31. člena ZBH banka dolžna poslovati tako, da ohranja svojo plačilno sposobnost, kar pomeni, da mora biti vselej likvidna.

Kdaj je šteti, da je banka nelikvidna, je določeno v 32. členu ZBH in prvem odstavku 38. člena ZBS. Po navedenih določbah gre za nelikvidnost, če banka ni poravnala dospelih obveznosti v državi in tujini, ali če jih je namesto nje izpolnila druga fizična ali pravna oseba na podlagi jamstva. Po podatkih spisov, na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje, je tožena stranka ugotovitev o nelikvidnosti k. banke na dan 4.7.1966 oprla na obvestilo APPNI, ki je v smislu 37. člena ZBS pooblaščena organizacija za plačilni promet, ki mora dnevno obveščati Banko Slovenije o stanju likvidnosti bank. Glede na takšno ugotovitev, kateri pritožnica ne ugovarja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, bila podana pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe iz razloga, da k. banka zaradi ugotovoljene nelikvidnosti ne izpolnjuje več pogojev za nadaljnje delo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZPSSLBH ne nalaga toženi stranki, da bi morala pred odločanjem o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka pristopiti k oceni finančnega stanja ter možnosti in ekonomske upravičenosti sanacije komercialne banke. ZPSSLBH namreč ne določa postopnosti pri uvedbi postopkov iz 1. člena niti ne določa obvezne uvedbe sanacijskega postopka v primeru ugotovitve nelikvidnosti banke. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka preuranjeno odločila, ker ni predhodno uvedla sanacijskega postopka.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka morala upoštevati aktivnosti za odpravo likvidnostnih težav, ki jih je k. banka izvajala v okviru svojega internega programa konsolidacije. Po 2. odstavku 39. člena ZBS je tožena stranka bila dolžna po prejemu obvestila pooblaščene organizacije, na podlagi katerega se ugotavlja nelikvidnost banke, takoj ukrepati v skladu s svojimi pristojnostmi. Položaj tožene stranke ureja 2. člen ZBS, po katerem skrbi tožena stranka predvsem za stabilnost valute in za splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine in v ta namen tudi kontrolira poslovanje bank in izreka z zakonom predpisane ukrepe (5. člen ZBS). Ker je po ZBH že enodnevna nelikvidnost banke okoliščina, ki kaže na to, da banka ne izpolnjuje več pogojev za nadaljnje delo, na presojo izpodbijane odločbe tožene stranke ne morejo vplivati aktivnosti, ki jih je k. banka izvajala v okviru svojega internega programa konsolidacije niti izvajanje ukrepov iz 58. člena ZBS, na katere se sklicuje pritožnica.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.