Jedro

Sodišče prve stopnje bi glede na trditve pritožnika, ki jih je dal v zapuščinskem postopku, moralo izvesti z njegove strani predlagane dokaze. Izvedba teh dokazov je potrebna predpostavka za presojo, ali ima oseba, ki je bila določena kot upraviteljica zapuščine, sposobnosti za vodenje kmetije, in ali so utemeljena pričakovanja, da bo upravljala s kmetijo na način, da bodo zavarovani interesi vseh dedičev. Z vnaprejšnjo zavrnitvijo dokazov, s katerimi je pritožnik dokazoval odločilna dejstva glede določitve upravitelja zapuščine, je sodišče prve stopnje poseglo v njegovo pravico do izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je za upraviteljico zapuščine po pokojnem P. Š. določilo dedinjo A. Š. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnik ni naredil oporoke, da so zakoniti dediči II. dednega reda A. Š. (žena zapustnika), V. B., M. Š. in D. Š., da je D. Š. predlagal, da sodišče določi upravitelja dela zapuščine, in sicer za nepremičnino k. o. ..., ki predstavlja vinogradniške površine, na katerih je zasajeno 5000 vinskih trt, da je potrditvah D. Š. obdelovanje te nepremičnine na lastno željo in brez soglasja ostalih dedičev prevzela A. Š., ki se je vpisala kot nosilka kmetijskega gospodarstva, in da se A. Š. in D. Š. nista mogla dogovoriti o upravljanju zapuščine. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za nadaljnji obstoj kmetije nujno, da se postavi upravitelja zapuščine. Ker D. Š. ni podal konkretnega predloga glede osebe, ki naj bi prevzela delo upravitelja, predlagal je le zaslišanje dedičev in začasne zastopnice dedinje N. Š.,1 je sodišče prve stopnje za upraviteljico zapuščine postavilo A. Š., ki je že v preteklosti kot edina dedinja sodelovala pri delu, upravljanju in organizaciji dela na kmetiji.

2. Dedič D. Š.2 vlaga pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zapustnikov brat. Rojen je bil na kmetiji, ki je predmet dedovanja. Vso mladost je delal na kmetiji, zato pozna naravo dela na kmetiji in ima vsa potrebna znanja za vodenje kmetije. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. Š. že v preteklosti skupaj z zapustnikom do njegove smrti gospodarila na kmetiji, ki je predmet dedovanja. Iz vloge pritožnika z dne 26. 11. 2018 izhaja, da A. Š. živi v R., zapustnik pa je živel v K., zato A. Š. ni vodila kmetije skupaj z zapustnikom. Kmetijo je vodil zapustnik sam. Odnosi med A. Š. in zapustnikom so bili v zadnjih letih precej razrahljani, zato so bili obiski A. Š. na kmetiji zelo redki. A. Š. nima osnovnih znanj in izkušenj o vodenju kmetije ter o vinogradništvu in kletarjenju. Pritožnik je iz teh razlogov predlagal zaslišanje dedičev in začasne zastopnice, da se razčistijo te okoliščine, zato tudi ni predlagal osebe, ki naj se postavi za upravitelja zapuščine, kar pa še ne pomeni, da se strinja, da se za upraviteljico zapuščine postavi A. Š. Dediče in začasno zastopnico bi sodišče moralo zaslišati pred izdajo izpodbijanega sklepa. Postavitev nepristranskega upravitelja zapuščine je pomembna za varovanje pravic in koristi dedičev. Iz predloga za postavitev upravitelja zapuščine izhaja, da je A. Š. samovoljno prevzela obdelovanje vinogradniških površin, dedičem ne poroča o vodenju kmetijskega gospodarstva, o pridelku grozdja in vina ter o stroških. Pritožnik je nekaj časa sodeloval pri delu na kmetiji v zvezi s proizvodnjo grozdja in vina, vendar sodediča nista bila sporazumna glede vodenja kmetije. A. Š. se je brez posvetovanja z ostalimi sodediči vpisala v register kot nosilka kmetijskega gospodarstva, z namenom, da pridobi nadzor nad kmetijo. Vinograde obdeluje oseba, ki nima osnovnih znanj, in lokalni prebivalci, ki prejemajo socialno pomoč. Med dediči se obetajo pravdni postopki glede obsega zapuščine, zato je postavitev A. Š. za upravitelja zapuščine preuranjena. Če bi A. Š. upravljala z zapuščino v soglasju z ostalimi dediči, predlog za postavitev upravitelja zapuščine ne bi bil podan. Oseba upravitelja zapuščine mora uživati zaupanje vseh dedičev.

3. Dedinja A. Š. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Do delitve dediščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Če se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse (drugi odstavek 145. člena ZD). Za upravitelja dediščine lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD). Posebej, ko je spor med dediči glede (načina) upravljanja z dediščino, je potrebno postaviti upravitelja, da se ohrani vrednost dediščine. Upravitelj torej opravlja tisto funkcijo, ki jo sicer opravljajo sami dediči skupno, ker pa v konkretnem primeru dogovor o upravljanju ni mogoč, je treba postaviti upravitelja.

6. Pritožnik je v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2018 navedel,3 da se z A. Š. nista uspela dogovoriti o upravljanju kmetije, da je ta dedinja brez soglasja med dediči prevzela obdelovanje vinogradniških površin in se tudi vpisala kot nosilka kmetijskega gospodarstva, da ostalim dedičem ni znano, kakšen je pridelek grozdja in kakšni so stroški vodenja kmetijskega gospodarstva, prav tako tudi niso seznanjeni s spremembami zalog vina. Ker med sodediči ni sporazuma glede upravljanja tega premoženja, je pritožnik predlagal postavitev upravitelja zapuščine. Pritožnik je v vlogi predlagal zaslišanje dedičev in začasne zastopnice. Dedič D. Š. je pred vložitvijo citirane vloge na naroku z dne 9. 11. 2018 navajal, da je A. Š. samovoljno prevzela vodenje kmetije, da dedičem ni dala nobenega poročila o delu, vodenju in upravljanju s kmetijo in tudi ne glede prodaje grozdja in vina.4

7. Sodišče prve stopnje bi glede na te trditve moralo izvesti predlagane dokaze. Izvedba teh dokazov je potrebna predpostavka za presojo, ali ima A. Š. sposobnosti za vodenje kmetije, in ali so utemeljena pričakovanja, da bo upravljala s kmetijo na način, da bodo zavarovani interesi vseh dedičev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je vnaprej zavrnilo dokaze, s katerimi je pritožnik dokazoval odločilna dejstva glede določitve upravitelja zapuščine, poseglo v njegovo pravico do izjave. S tem je storilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZPP.

8. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje mora v novem postopku zaslišati dediče in začasno zastopnico, kot je predlagal pritožnik. Po izvedbi teh dokazov pa mora oceniti, ali je A. Š. sposobna prevzeti breme upravljanja s kmetijo in še posebej, ali je utemeljeno pričakovanje, da bo vodila kmetijo na način, s katerim bo varovala pravice in koristi vseh dedičev, posebej glede na zatrjevane spore med dediči, ki niso povezani le z gospodarjenjem na kmetiji, marveč tudi z ostalo zapuščino. Nobenega dvoma pa ni, da se od upravitelja dediščine pričakuje, da bo dedičem posredoval podatke, ki so povezani z gospodarjenjem kmetije.

1 V nadaljevanju začasna zastopnica. 2 V nadaljevanju pritožnik. 3 Glej l. št. 137. 4 Podrobneje glej l. št. 130.