Jedro

Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, kot nedovoljen zavrglo.

Bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije je konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, glede katerega se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2004 dalje do plačila, v presežku, za plačilo zneska 89.358,50 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku od vložitve tožbe dalje odškodninsko rento v mesečnem znesku 250,38 EUR in dospele zneske rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v mesecu za tekoči mesec (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 4.509,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama strank delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je v zvezi s 1. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za strah v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da priznanje odškodnine pomeni nedopusten odstop od prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 545/2001, II Ips 16/2008, VIII Ips 512/2007, II Ips 798/2006, II Ips 838/2006, VIII R 7/2001, II Ips 542/2008), sklicuje pa se tudi na zadevi višjega sodišča Pdp 639/2008 in I Cp 1986/2000. Tožnik ni podal navedb in dokazov o tem, da je tožena stranka naklepoma zlorabila pravna sredstva, sodišče pa je prvotni zahtevek za strah, ki se je nanašal na nastanek duševne bolezni, spremenilo v strah za izid postopka in eksistenco. Sodišči druge in prve stopnje sta odločili mimo tožbenega zahtevka in sami oblikovali trditveno podlago. Sodba ne vsebuje argumentov, ki bi izkazovali naklepno zlorabo pravnih sredstev oziroma protipravnost, najhujša stopnja krivde pa ni obrazložena tako, kot bi morala biti glede na ustaljeno sodno prakso. Glede odločitve o stroških postopka je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

4. Predlog deloma ni dovoljen, deloma pa ni popoln.

5. Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških postopka se ne šteje za sklep v smislu citiranega določila ZPP. Vrhovno sodišče je zato predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, kot nedovoljen zavrglo (prvi odstavek 367.c člena ZPP).

6. V preostalem delu je predlog za dopustitev revizije nepopoln, saj ne izpolnjuje standarda obrazloženosti, ki je zahtevan v določilih ZPP. Bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije je konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, glede katerega se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča (367.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP). Tožena stranka je v predlogu naštela vrsto odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi sodba sodišča druge stopnje odstopala, vendar pomembnega pravnega vprašanja, o katerem naj Vrhovno sodišče odloči in glede njega dopusti revizijo, ni jasno konkretizirala. V uvodu predloga je sicer navedla, da naj sodišče dopusti revizijo glede pravnega vprašanja: „priznanje odškodnine za uporabo pravnega sredstva oziroma pravnega varstva“, vendar je tako oblikovano vprašanje presplošno in v bistvu označuje predmet spora. Deloma so navedbe predloga usmerjene v izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP) in zato tudi ne dovoljen razlog za vložitev predloga za dopustitev revizije. Iz vsebine navedb predloga bi bilo tudi mogoče sklepati, da tožena stranka očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka (odločanje mimo tožbenega zahtevka, neustrezna obrazložitev krivde,...), vendar teh kršitev izrecno ni uveljavljala in ni navedla, kršitev katerega določila ZPP naj bi bila podana, prav tako pa jih ni opisala dovolj natančno in konkretno. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče zavrglo tudi preostali del predloga za dopustitev revizije (četrti odstavek v zvezi s šestim odstavkom 367.b člena ZPP).