Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil. Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I-IV in VI izreka spremeni, tako da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek: „I. Ugotovi se, da je sklep Sveta tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2022 v celoti nezakonit in se odpravi.

II. Ugotovi se, da je sklep Sveta tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2022 v celoti nezakonit in se v 2. točki izreka odpravi.

III. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 28. 2. 2022, temveč je z vsemi pravicami tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi št. .../direktor z dne 1. 6. 2021 trajalo do 20. 2. 2023, ko se omenjena pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Tožena stranka mora tožečo stranko za ta čas prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, ji plačati plačo v znesku 2.473,41 EUR mesečno, skupaj z dodatki in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.473,41 EUR nadomestila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi.“

VI. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (točka V izreka).

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep Sveta toženke št.... z dne 14. 2. 2022 v celoti nezakonit in se odpravi (točka I izreka) ter da je sklep Sveta toženke št. ... z dne 17. 2. 2022 v celoti nezakonit in se v 2. točki izreka odpravi (točka II izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 28. 2. 2022, ampak je z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št..../direktor z dne 1. 6. 2021 trajalo do 20. 2. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v vsa obvezna zavarovanja, mu plača plačo v znesku 2.473,41 EUR mesečno, skupaj z dodatki in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka III izreka), ter denarno nadomestilo v znesku 2.473,41 EUR (točka IV izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače (- odpravo 1. točke sklepa št. ... z dne 17. 2. 2022, - poziv na delo in ugotovitev trajanja delovnega razmerja za čas od 20. 2. 2023, priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja in plačilom nadomestila plače, - plačilo višjega denarnega povračila, - odpravo sklepa o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja A. A. z dne 21. 2. 2022 in registrsko spremembo zakonitega zastopnika), je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati vse pravdne stroške (točka VI izreka).

2. Zoper točke II, III, IV in V izreka sodbe (pravilno: V točko izreka, v kateri je vsebovana odločitev o delni zavrnitvi zahtevka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da bi sodišče prve stopnje, s tem ko bi tožnika vrnilo na funkcijo direktorja zavoda, vzpostavilo zakonito stanje. Svet zavoda tožnika sploh ni razrešil niti tožnik ni odstopil s funkcije. Tožnik je bil ves čas direktor in ni bilo podlage za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja. Takšen vpis v sodni register ni bistven, saj je le deklaratorne narave. Svet zavoda lahko odloča le na sejah, ki so veljavno sklicane, in sicer glede vprašanj, ki so na dnevnem redu. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih navedb, da je Svet odločal v nasprotju s Statutom, ni opredelilo. Zaradi tega so vsi sklepi, ki jih je sprejel na seji 14. 2. 2022 in kasneje, nezakoniti in bi jih moralo v celoti odpraviti. Sklep o razrešitvi tožnika je antidatiran. O razrešitvi Svet toženke ni glasoval 14. 2. 2023. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne, podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi reintegracijskemu zahtevku. Tožniku bi mandat potekel 1. 6. 2025, funkcija mu ni prenehala, toženka ni imenovala novega direktorja, imenovanje vršilca dolžnosti direktorja ni bilo zakonito. Dejstvo, da mu je prisodilo reparacijo za eno leto, z ničemer ne vpliva na višino denarnega povračila. Tožnik v pritožbi izpostavlja sprejeto sodno prakso in prilaga obvestilo o neizbiri z dne 6. 2. 2023. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper točke I-IV in točko VI izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik podal odstop s funkcije direktorja toženke tako ustno kot pismeno. Vsi člani Sveta zavoda so razumeli, da je podal odstop. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi verjelo izpovedi tožnika, ne da bi za to navedlo razloge. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje vseh članov Sveta zavoda. Vsebina zapisnika z dne 14. 2. 2022 je sporna, ne gre za javno listino. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva in zmotno uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo, da za nezakonitost sklepa o razrešitvi ne zadošča le, da je bil postopek kršen, ampak mora kršitev bistveno vplivati na razrešitev. Nobena ugotovljena kršitev ni takšna, da bi bistveno vplivala na razrešitev. Tožnik je podal odstop in Svet Zavoda ga je razrešil. Pred razrešitvijo ga ni bil dolžan seznaniti z razlogi in mu dati možnosti, da se o tem izjavi. Ne glede na navedeno je tožnik možnost izjave imel (po telefonu). Pridobljeno je bilo soglasje ustanovitelja; navedeno izhaja iz soglasja k imenovanju vršilca dolžnosti direktorja. Tožnik je izrecno zahteval, da mu delovno razmerje preneha; toženka je v zvezi s tem izdala dva ugotovitvena sklepa. Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi odpovedi, ki jo je podal s pismeno odstopno izjavo. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi v delu odločitve o datumu sodne razveze, ki ni obrazložena. Delovno razmerje tožnika pri toženki je bilo vezano na mandat. Od prenehanja ima status edinega družbenika družbe B., d. o. o., in ne išče druge zaposlitve. Ni logično, da tožnik iz naslova družbeništva ne bi imel nobenih prihodkov. Kot je sam izpovedal, za družbo opravlja določeno delo. Na tak način bi moral biti prijavljen v socialna zavarovanja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pravdni stranki sta podali odgovora na pritožbi, s katerima prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah.

7. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem članov Sveta zavoda toženke (C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G.) utemeljeno zavrnilo. Priče so bile predlagane v zvezi s potekom seje Sveta zavoda (11. in) 14. 2. 2022 in glede podaje odpovedi s strani tožnika, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da je relevatna le vsebina samih listin. Slednje drži, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem po nepotrebnem izvedlo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in prič H. H., župana Občine I., ter J. J., predsednika Sveta toženke.

8. Tožnik je bil direktor toženke. Pri presoji zakonitosti njegove razrešitve z mesta direktorja zavoda in prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne pravne podlage, določb Zakona o zavodih (ZZ), odloka o ustanovitvi toženke in njenega statuta, ter Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pri čemer jih je uporabilo delno zmotno.

9. ZZ v drugem odstavku 38. člena določa, da pristojni organ zavoda (svet zavoda) razreši direktorja med drugim, če direktor sam zahteva razrešitev. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Zavod K. v prvem odstavku 15. člena določa, da direktorja razrešuje Svet zavoda po predhodnem soglasju ustanovitelja. Enako določa Statut javnega zavoda Zavod K. v prvem odstavku 19. člena. V prvem odstavku 20. člena statut določa razloge za predčasno razrešitev direktorja; v prvi alineji je določen razlog, če direktor pisno poda svoj odstop ali pisno odpove delovno razmerje v zavodu. ZZ v drugem odstavku 38. člena določa še, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi.

10. Toženka oziroma Svet zavoda toženke je sklep o razrešitvi tožnika z mesta direktorja sprejel iz razloga, ker je podal svoj odstop. Dne 11. 2. 2022 je potekala seja Sveta zavoda, na kateri so bili predmet obravnave odnosi pri toženki med delavci in direktorjem in na kateri je tožnik, kot je razvidno iz zapisnika, ustno ponudil svoj odstop. Seja se je nadaljevala 14. 2. 2022 po podaji pismene odstopne izjave tožnika. Svet zavoda je sprejel tožnikov odstop in sprejel sklep o razrešitvi z mesta direktorja kot tudi sklep o izbiri vršilca dolžnosti direktorja. Po pridobitvi soglasja ustanovitelja je sklep o njegovem imenovanju sprejel na korespondenčni seji 20. 2. 2017. 11. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v neprimerljivih zadevah. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil. Obveznost, čeprav zakon izrecno tako ne določa, ima pristojni organ samo v primeru drugih razlogov za razrešitev (- če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, - če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi, - če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda), s katerimi direktor (še) ni seznanjen.

12. Podobno velja za pridobivanje soglasja ustanovitelja k razrešitvi tožnika z mesta direktorja. Toženka je soglasje pridobila k imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, pri čemer, če tožnik z mesta direktorja ne bi bil razrešen, ne bi bilo podlage za njegovo imenovanje. Kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, mora biti zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).

13. V vsakem primeru ima, kot določa prvi odstavek 39. člena ZZ, zoper sklep o razrešitvi prizadeti pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev ali da niso podani razlogi za razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena tega zakona. Iz te določbe jasno izhaja, kot nadalje utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, da morajo biti morebitne kršitve postopka razrešitve takšne, da bi lahko bistveno vplivale na odločitev, kar pa niso (morebitno soglasje ustanovitelja, če bi se zahtevalo). V zvezi s tem je ključno, da je tožnik sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop z mesta direktorja toženke, kar je privedlo do izpodbijanega sklepa, s katerim ga je Svet zavoda toženke zakonito razrešil. 14. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje navedel še druge domnevne nepravilnosti oziroma kršitve postopka (in jih ponavlja v pritožbi, kar je neupoštevno, saj je v tem delu z izpodbijano sodbo uspel), na primer da odločanje o razrešitvi ni potekalo na redni ampak izredni seji Sveta zavoda ter da ni šlo za odločanje o določeni točki dnevnega reda, kar prav tako na zakonitost razrešitve ne vpliva in tako za odločitev ni bistveno.

15. Tožnik v zvezi s sklepom toženke oziroma Sveta zavoda toženke, s katerim je bil imenovan vršilec dolžnosti direktorja, niti nima sodnega varstva (sodno varstvo ima na podlagi prvega odstavka 39. člena ZZ le zoper sklep o razrešitvi), v vsakem primeru pa je bilo imenovanje zakonito. Svet zavoda je ravnal, kot mu nalaga 21. člen statuta toženke, in sicer je zaradi predčasne razrešitve direktorja po predhodnem soglasju ustanovitelja vršilca dolžnosti direktorja, v zvezi s katerim posebni pogoji niso predpisani, imenoval za čas enega leta.

16. Tožnik je odstop podal ustno na seji Sveta zavoda dne 11. 2. 2022, nato pa še pismeno. Dopis z dne 14. 2. 2022 je naslovljen „Podaja odstopa“ in se glasi: „Zaradi neljubih dogodkov v zvezi z zaposleno na Zavodu K., sem se po temeljitem premisleku odločil, da Svetu zavoda K. ponujam odstop. To pomeni, da želim, da se Svet izreče o moji zaupnici. Poudariti želim, da sem se vedno trudil za I. in destinacijo in da sem delo opravljal z dolžno skrbnostjo. V kolikor menite da sem še vreden vašega zaupanja, lahko moj odstop tudi zavrnete.“

17. Sodišče prve stopnje je vsebino navedenega dopisa zmotno ocenilo in neutemeljeno razlogovalo o razliki med ponudbo odstopa ter odstopom z mesta direktorja. Četudi je tožnik v odstopni izjavi navedel, da ponuja svoj odstop, to ne spremeni njene vsebine. Gre za odstopno izjavo, pri čemer, tako kot v primeru obstoja drugih razlogov tudi v tem primeru odločitev o razrešitvi z mesta direktorja zavoda sprejme Svet zavoda. Mora jo sprejeti, če direktor kot v konkretnem primeru tožnik zahteva razrešitev (oziroma ponudi odstop oziroma odstopi z mesta direktorja). Zahteva za razrešitev mora biti nepogojna v smislu, da je direktor ne more pogojevati. Morebitni pogoji, ki bi jih navedel, so neupoštevni – tožnik je navedel, da lahko Svet zavoda, če meni, da je vreden zaupanja, odstop zavrne. Svet zavoda toženke jih utemeljeno ni upošteval, ampak je na podlagi tožnikovega dopisa sprejel izpodbijani sklep.

18. Da je tožnik dne 14. 2. 2022 zahteval razrešitev z mesta direktorja toženke (podal odstopno izjavo in hkrati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 15. 2. 2022, ki ga je poslal županu Občine I., predsedniku Sveta zavoda J. J. in nekaterim članom Sveta zavoda ter delavcem toženke z naslovom „Z Bogom!“, v katerem je navedel: „Kot ste najbrž obveščeni sem včeraj Svetu Zavoda K. ponudil odstop in ta ga je sprejel. Moj mandat direktorja tako preneha s 28. 2. Od 1. 3. dalje bo kot kaže vršilec dolžnosti direktorja g. A. A.. V tem času bom izkoristil še preostanek letnega dopusta, glede na to, da sem v preteklem letu izkoristil samo tri dni.“

19. Pogodba o zaposlitvi je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 1. 6. 2021 za določen čas za mandatno obdobje štirih let. V njej ni posebej določeno, da bi prenehala s predčasnim prenehanjem mandata. Prav tako niso določene drugačne pravice oziroma obveznosti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, kot bi lahko bile glede na to, da gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo (prvi odstavek 75. člena ZDR-1), razen v 13. členu, ki se v prvem in drugem odstavku glasi: „V primeru, da direktor pred iztekom mandatnega obdobja, za katerega je imenovan, odpove pogodbo o zaposlitvi, znaša odpovedni rok 2 meseca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti izražena v pisni obliki. Odpovedni rok začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi.“

20. Toženka je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2022 izdala, ker je štela, da je tožnik z odstopno izjavo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi (in hkrati predlagal skrajšanje odpovednega roka). Da je to utemeljeno, čeprav tožnik ni izrecno uporabil besedne zveze „odpoved pogodbe o zaposlitvi“ potrjuje sledeče: Statut toženke v 1. alineji prvega odstavka 20. člena, v katerem ureja predčasno razrešitev direktorja, alternativno določa „odstop z mesta direktorja“ in „odpoved delovnega razmerja“, kar je smiselno, saj direktor, ki z mesta odstopi oziroma je razrešen, dela po pogodbi o zaposlitvi za mesto direktorja ne more več opravljati. Med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi tudi ne ureja položaja direktorja po razrešitvi (v smislu morebitnega ponujanja druge zaposlitve) niti ne ureja predčasnega prenehanja mandata. Poleg tega, kar je predvsem bistveno, je tožnik sam štel, da je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je potrjeno z vsebino povzetega elektronskega sporočila z dne 15. 2. 2022. Navedenega, da mu bo mandat prenehal 28. 2. 2022 in da bo do takrat izkoristil letni dopust (ki mu je še ostal), ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da je štel, da mu bo tega dne 28. 2. 2022 delovno razmerje pri toženki (na lastno željo) prenehalo. S tem je tako hkrati podal soglasje k skrajšanju odpovednega roka.

21. Glede na vse navedeno je toženka tožnika zakonito razrešila z mesta direktorja in, ker je tožnik podal odpoved, utemeljeno štela, da mu 28. 2. 2022 delovno razmerje preneha. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP z njene strani izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo, vključno z zahtevo tožnika za povrnitev pravdnih stroškov (toženka pravdnih stroškov ni priglasila).

22. V posledici odločitve, da je tožniku delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo, ni upravičen do reintegracije ali denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, za kar si neutemeljeno prizadeva v pritožbi. Ker s tem v zvezi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker v tem postopku ni uspel, sam krije tako stroške pritožbe kot odgovora na pritožbo.