Jedro

Tožeče stranke niso zatrjevale okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da se je spremenil način izvrševanja uporabe parkirišča zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja toženih strank, zato niso upravičeni do posestnega varstva.

Stranka ima pravico do odvetnika, ni pa upravičena do dveh odvetnikov, saj gre v takšnem primeru za nepotrebne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki spremeni tako, da se glasi: „Tožeče stranke A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D., vsi M. 2/A, ... so dolžne v roku 8 dni toženim strankam E. E., Ulica ..., ..., F. F., Ulica ..., ..., G. G. M. 2..., ..., H. H., M. 2, ..., I. I., M. 2, ..., J. J., M. 2, ..., K. K., M. 2, ..., L. L., M. 2, ..., M. M., M. 2, ..., N. N., M. 2, ..., O. O., M. 2, ..., P. P., M. 2, ..., R. R, M. 2, ...; S. S., M. 4, ...; Š. Š., T. 9,..., T. T., M. 4, ...; U. U., M. 4, ...; V. V., M. 4.,...; Z. Z., M. 4, ..., Ž. Ž., N. 10, ...; S. V., S. 1, ...; Z. V., M. 4, ...; R. P., M. 4, ...; M. K., M. 4, …, N. A., M. 4, ...; in A. z.o.o., L, ..., nerazdelno povrniti 835,58 EUR pravdnih stroškov“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeče stranke ter deveta, deseta in sedemnajsta tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke solidarno dolžne v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da iz nepremičnin, kot so z zemljiškoknjižnimi podatki opredeljene v tožbenem zahtevku(1), odstranijo zabetonirane kovinske parkirne zapore, zaklenjene s ključavnico, ter kovinske stebričke povezane z verigami in zaklenjene s ključavnico, ki so nameščene okrog vseh parkirnih mest in na ta način omogočijo tožečim strankam parkiranje in uporabo parkirišč na teh nepremičninah. Posledično je bil zavrnjen tudi prepovedni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožeče stranke pravočasno vložile tožbo zaradi motenja posesti, da so tožene stranke namestile kovinske parkirne zapore in stebričke z verigami in ključavnicami na zatrjevanih parkirnih mestih(2), tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da so tožeče stranke uporabljale sporna parkirna mesta le, če so bila prosta, kar je bilo odvisno od naključja. Soposestna raba parkirnih mest ni bila urejena, ker ni bilo določeno, katera parkirna mesta na parkirišču pripadajo posameznim pravdnim strankam. Tožeče stranke niso dokazale, da so do zatrjevanega motilnega dejanja nemoteno in vsakodnevno uporabljale sporne parkirne prostore, s tem pa niso izkazale dostopnosti, ki je predpostavka za obstoj posesti oziroma soposesti. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker je ostali del parkirišča (izven spornega dela) po obsegu približno enkrat večji od spornega dela, tožeče stranke pa niso trdile, da na parkirišču znotraj zapornice po zatrjevanem motenju ne morejo parkirati vozil, zato tudi nimajo ekonomskega interesa za posestno varstvo. Sodišče prve stopnje je vsem toženim strankam priznalo pravdne stroške v višini 835,58 EUR iz naslova odvetniških storitev Odvetniške družbe ... o.p., d.o.o. iz …, poleg navedenih stroškov pa je deveti, deseti in sedemnajsti toženi stranki priznalo še dodatne stroške za zastopanje po odvetniku A. F. iz Celja v višini 421,51 EUR. Tožečim strankam je sodišče prve stopnje s sklepom naložilo, da te stroške nerazdelno plačajo toženim strankam.

2. Tožeče stranke vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjujejo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne, ker je logično v primeru parkirišča ograjenega z zapornico, ki je namenjeno stanovalcem treh objektov, da posameznik parkira, kjer je prosto parkirno mesto. Takšen način uporabe parkirišča je edino mogoč, v kolikor vsak izmed etažnih lastnikov nima točno določenega parkirnega mesta. Pravdne stranke so parkirale znotraj zapornice, kjer je bilo v tistem trenutku prosto parkirno mesto. Iz teh razlogov v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kriterija dostopnosti in od tožečih strank zahtevati, da bi morale dokazati, da so sporna parkirna mesta lahko uporabljale kadar koli so želele. Tožeče stranke so stanovalci večstanovanjskega objekta, ne pa naključne osebe oziroma obiskovalci. Če bi tožeče stranke morale dokazati, da so lahko parkirale kadar koli, nihče ne bi bil upravičen do posestnega varstva v primeru skupnega parkirišča. Stanovalci objektov M. 2, 4 in 2/A so parkirišče uporabljali kot celoto. Uporaba posameznih točno določenih parkirišč med pravdnimi strankami ni bila dogovorjena. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za enak položaj kot pri parkirnih površinah pred stanovanjskimi stavbami v mestu, kjer je odprta možnost parkiranja. Parkirišče je bilo leta 1997 ograjeno z zapornico in omejeno na znani krog oseb. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je premalo parkirišč na parkirišču. Tožeča stranka se v pritožbi v tem delu sklicuje na sodno prakso(3). Parkirišče z zapornico je zaključena celota, do katerega so dostopali vsi etažni lastniki M. 2 in 4 ter 2/A, ki so imeli daljince. Splošno znano in logično je, da tožniki zaradi motilnega ravnanja ne morejo več parkirati in da je zato na voljo manj parkirišč kot pred motilnim dejanjem. Glede na namen varovanja posesti je ekonomski interes tožečih strank v tem, da se preprečijo in sankcionirajo samovoljni posegi toženih strank v posest uporabe in parkiranje parkirišč in da posestno stanje ostane nespremenjeno oziroma takšno, kot je bilo pred motenjem. Obstoj ekonomskega interesa v motenjskih pravdah se upošteva takrat, ko gre za šikanozna ravnanja, v konkretnem primeru pa je tožečim strankam onemogočeno parkiranje na dvajsetih parkiriščih. Stanovalci M. 2 in 4 imajo svoje parkirno mesto, tožečim strankam in vsem stanovalcem M. 2/A, kjer je oseminpetdeset stanovanj, pa je ostalo le trideset parkirišč. Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo stroške postopka. Vse tožene stranke je v postopku zastopala Odvetniška družba ... o.p., d.o.o. iz S. G., deveto, deseto in sedemnajsto toženo stranko pa je dodatno zastopal odvetnik A. F. iz C. Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo slednjim stroške zastopanja po dveh odvetnikih in tudi te stroške naložilo v plačilo tožečim strankam. Stranki se lahko priznajo stroški zastopanja le za enega odvetnika, takšna je tudi sodna praksa(4). Neutemeljeno so priznani tožečim strankam tudi potni stroški njihovega pooblaščenca na relaciji ..., saj je v C. dovolj odvetnikov, ki so usposobljeni za tovrstne spore, zato bi tožeče stranke lahko izbrale enega izmed odvetnikov s sedežem v C. 3. Deveta, deseta in sedemnajsta tožena stranka so vložile odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena(5).

5. Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika(6) sodišče daje sodno varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posest je dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Posest lahko izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ).

6. Med pravdnimi strankami ni sporno, da so leta 1997 etažni lastniki teh večstanovanjskih objektov pred uvozom na parkirišče namestili avtomatsko zapornico, ki omogoča parkiranje na parkirišču le lastnikom večstanovanjskih objektov, ki imajo daljinca za odpiranje zapornice. Parkirna mesta na parkirišču znotraj zapornice niso le na spornih nepremičninah, preostali del parkirišča, kjer so tudi parkirna mesta, pa po obsegu presega parkirno površino vseh spornih nepremičnin, na teh parkirnih mestih pa tožeče stranke lahko parkirajo svoja vozila, tako kot pred zatrjevanim motilnim dejanjem. Neprerekane so trditve toženih strank, da so v času vzpostavitve etažne lastnine v letu 1999, na spornih nepremičninah tožene stranke označile parkirna mesta tako, da so zarisale parkirne črte, ki so med seboj razmejevale parkirna mesta, vsako parkirno mesto pa je bilo označeno s številko stanovanja posameznega etažnega lastnika M. 2 in 4. Število parkirnih mest na teh nepremičninah se ujema s številom stanovanjskih enot večstanovanjskega objekta na naslovu M. 2 in 4. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožeče stranke niso uporabljale vseh spornih parkirnih mest, na teh parkirnih mestih tudi niso mogle parkirati svojih vozil, kadar koli so to hotele in želele, temveč samo takrat, če je bilo prosto parkirno mesto. Prvo sodišče ugotavlja, da je bilo od naključja odvisno, ali so bila sporna parkirna mesta prosta, ker ni bilo določeno, katera parkirna mesta na parkirišču pripadajo posameznim pravdnim strankam.

7. Sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za enak pravni položaj kot na parkirnih površinah pred stanovanjskimi stavbami v mestu, kjer načeloma velja, da stanovalci na parkirišču, ki je pred stanovanjsko stavbo, če so parkirna mesta dostopna nedoločenemu krogu oseb, nimajo posesti. Obravnavani primer je drugačen. Parkirišče je ograjeno in dostopno le določenemu krogu stanovalcev M. 2/A in M. 2 in 4, ki imajo usmerjevalec za odpiranje zapornice, zato so le ti upravičeni do posestnega varstva, vendar le, če izkažejo, da jim je preprečena uporaba parkirišča za parkiranje vozil, kar pomeni, da zaradi protipravnega posega ne morejo več uporabljati parkirišča na dotedanji način. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso dokazale, da so do zatrjevanega motilnega dejanja nemoteno in vsakodnevno uporabljale sporni del parkirišča. Tožeče stranke tudi niso uporabljale vseh spornih parkirnih mest, zato niso izvrševale posesti na točno določenih parkirnih mestih. Tožeče stranke na spornih parkirnih mestih niso imele posesti, imajo pa pravico do posestnega varstva na parkirišču kot celoti, če bi bilo zatrjevano in dokazano, da se je zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja spremenilo izvrševanje njihove posesti na parkirišču(7). Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi to izhajalo že zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja toženih strank. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja na podlagi izpovedb tožečih strank, da tudi po zatrjevanem motilnem dejanju tožeče stranke lahko parkirajo na parkirišču, kjer ni parkirnih ovir, ta del parkirišča pa je po obsegu večji od spornega dela parkirišča. Tožeče stranke niso zatrjevale okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da se je spremenil (njihov) način izvrševanja uporabe parkirišča zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja toženih strank. Tožeče stranke niso zatrjevale, da zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja toženih strank ne morejo parkirati svojih vozil na parkirišču oziroma da motenje pomeni takšno spremembo dejanskega stanja, da tožečim strankam onemogoča parkiranje oziroma v znatni meri spreminja dotedanji način parkiranja vozil in s tem način uporabe parkirišča(8). Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na zaslišanje tretjega tožnika, ki je izpovedal, da obstoječa situacija na parkirišču znotraj zapornice ni nič drugačna od situacije pred motilnim dejanjem, s tem, da je funkcija parkirišča znotraj zapornice ohranjena(9). Tudi po zatrjevanem motenju se izvrševanje posesti za tožeče stranke ni spremenilo oziroma ni spremenilo v obsegu, zaradi katerega bi bile upravičene do posestnega varstva, zato je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da za posestno varstvo tožeče stranke nimajo ekonomskega interesa.

8. Stranka ima pravico do odvetnika, ni pa upravičena do dveh odvetnikov, saj gre v takšnem primeru za nepotrebne stroške. Deveta, deseta in sedemnajsta tožena stranka tudi niso navedle razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno zastopanje po dveh odvetnikih, še posebej iz razloga, ker gre za spor iz motenja posesti, za katerega ni potrebno posebno specialistično znanje. Tudi odgovora na tožbo sta vsebinsko enaka, zato te tožene stranke niso upravičene do stroškov zastopanja po dveh odvetnikih(10). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sklep spremenilo tako, da tem toženim strankam stroškov za zastopanje po odvetniku A. F. iz C. ni priznalo in so jim priznani le stroški zastopanja po Odvetniški družbi ... o.p., d.o.o. Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo pooblaščencu toženih strank Odvetniški družbi ... o.p., d.o.o. iz S. G. prevozne stroške za prihode na naroke na razdalji ... Navedeni stroški so bili potrebni, nenazadnje so tudi tožeče stranke imele odvetnika iz S. K., ki je v stroškovniku zahteval povrnitev potnih stroškov.

9. Tožeča stranka je le delno uspela s pritožbo glede stroškov, v ostalem delu pa je bila pritožba neutemeljena, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi deveta, deseta in sedemnajsta tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben.

10. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Tožeča stranka je za posamezne zemljiškoknjižne parcele navedla ID znake, ki v naravi predstavljajo parkirna mesta neposredno ob večstanovanjskem objektu na naslovu M. 2 in 4, ...; podrobna označba teh nepremičnin je razvidna iz 1. točke izreka sklepa.

Op. št. (2): V nadaljevanju sporna parkirna mesta.

Op. št. (3): Na sklepe VSL: I Cp 2794/2012, I Cp 1692/2011 in I Cp 3172/2013. Op. št. (4): Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cpg 236/2011. Op. št. (5): Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 148/2015 z dne 16. 1. 2016 je bila zadeva dodeljena naslovnemu pritožbenemu sodišču v pristojno reševanje.

Op. št. (6): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (7): Primerjaj s sklepom VSL II Cp 3200/2011 (Tožeča stranka na parkirišču ni imela take posesti, ki bi druge izključevala od parkiranja, da bi imela zagotovljeno določeno število točno določenih parkirnih mest. Le takšna posest bi zagotavljala posestno varstvo, če bi tožena stranka vanjo posegala (v navedenem primeru je tožena stranka prekopala pet do sedem parkirnih mest, tako da je na parkirišču ostalo uporabnih trinajst parkirnih mest).

Op. št. (8): Pritožbena navedba, da tožene stranke ne morejo več parkirati na parkirišču, ker ni več prostih parkirnih mest, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337 Op. št. (9): Pritožba se sklicuje tudi na sodno prakso. V sklepu VSL I Cp 2794/2012 je pripadajoče (funkcionalno) zemljišče le dodatna navezna okoliščina, s tem, da je v motenjskih pravdah odločilna posest in ne pravica, ob tem, da iz navedb pravdnih strank izhaja, da je med njimi sporno, ali sporni parkirni prostori, ki so ob stavbi last toženih strank predstavljajo pripadajoče zemljišče tudi k stavbi last tožečih strank. Iz sklepa VSL I Cp 1692/2011 izhaja, da je bistveno, da tožeče stranke ne uveljavljajo motenja posesti na določenem parkirnem prostoru, temveč na celotnem parkirišču. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje, s tem, da je odločilno tudi vprašanje, ali se je posestno stanje zaradi zatrjevanega motenja bistveno spremenilo in tožeči stranki otežilo dotedanji način izvrševanja posesti (s tem pritožbeno sodišče tudi odgovarja na razloge iz sklepa VSL I Cp 1692/2011, ki jih navaja pritožba).

Op. št. (10): Primerjaj Nina Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 36.