Jedro

Večmesečno plačevanje obratovalnih stroškov za toženo stranko s strani upravnika ne sodi v pojem nujne gestije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 79,79 EUR kakor tudi njene pritožbene stroške v višini 169,51 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 307,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 413,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo je dne 09. 12. 2010 vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je o obravnavani pritožbi v skladu s 458. členom ZPP odločala sodnica posameznica.

Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku vzelo 199. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče se strinja, da bi lahko v večstanovanjski stavbi res šteli, da bi v primeru neplačevanja stroškov dobav posameznih dobrin dobaviteljem s strani enega etažnega lastnika nastala škoda preostalim etažnim lastnikov v obliki prekinitve dobave dobrin. V tem primeru bi torej res lahko govorili o nujni gestiji. Vendar pa je potrebno pri presoji nepooblaščenega posega upravnika v tujo sfero upoštevati tudi nadaljnjo ureditev poslovodstva brez naročila, zlasti 200. člen OZ. Poslovodja brez naročila (tožeča stranka) mora takoj, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, koliko mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese gospodarja posla (tožene stranke kot etažnega lastnika), ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled (1). Kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je tožeča stranka v daljšem obdobju od oktobra 2006, do marca 2007 dobaviteljem plačevala stroške obratovanja za toženo stranko kot etažnega lastnika. Posledično že pojmovno pravila o nujni gestiji ne pridejo v poštev, le-ta namreč pomeni izjemo od nevmešavanja v tuje posle. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da večmesečno plačevanje obratovalnih stroškov za toženo stranko s strani upravnika ne sodi v pojem nujne gestije in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je bilo iz navedenega razloga pritožbi ugoditi, pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 3. odstavku 165. členu ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožene stranke odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tako je toženi stranki priznalo priglašene stroške za narok z dne 28. 10. 2010 v višini 100 točk (45,9 EUR), 20 % DDV, 2 % materialnih stroškov ter stroške sodnih taks za odgovor na tožbo (23,80 EUR), skupaj torej 80,62 EUR. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki tudi njene pritožbene stroške, ki znašajo stroške po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe 125 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 98,52 EUR, skupaj 169,51 EUR.

(1)Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1122/2008.