Jedro

Štiriletna preizkusna doba obsojencu poteče 15. 1. 2022, kar pomeni, da mu je dovoljeno v skladu z določbo 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), rok za izpolnitev obveznosti v mejah preizkusne dobe podaljšati najdalj do tega datuma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o preklicu pogojne obsodbe pod točko I. spremeni tako, da se obsojenemu P. R. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku določi nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 15. 1. 2018, opr. št. I K 11293/2014, ki je postala pravnomočna 15. 1. 2018, v zvezi s sodbama istega sodišča in sicer z dne 7. 3. 2019, opr. št. II Kr 11293/2014, pravnomočni 9. 4. 2019 ter z dne 2. 10. 2020, opr. št. II Kr 11293/2014, pravnomočni 2. 2. 2021, da najkasneje do 15. 1. 2022 plača oškodovancu S. O. znesek 1.465,00 EUR, oškodovancu B. S. pa znesek 505,00 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in z njo določena kazen izreče; v odločbi o stroških kazenskega postopka pod točko II. pa tako, da se obsojenca po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti plačila stroškov preklicnega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obsojenemu P. R. preklicana pogojna obsodba ter izrečena enotna kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je bila naložena še povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obsojenec pravočasno pritožil. Pritožbenega razloga sicer ni navedel, smiselno pa sodbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, postopek za preklic pogojne obsodbe pa ustavi oziroma podrejeno, da mu podaljša rok za izpolnitev obveznosti do 31. 12. 2021. Pritožbi je priložil med ostalim tudi fotokopiji UPN potrdil s katerima izkazuje, da je na račun dolgovanih obveznosti oškodovancu B. S. 13. 10. 2021 nakazal znesel 920,00 EUR, pooblaščencem oškodovanega S. O. pa istega dne enak znesek, torej skupaj 1.840,00 EUR. Oškodovancema tako skupaj dolguje še 1.970,00 EUR oziroma S. O. 1.465,00 EUR, B.S. pa 505,00 EUR.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v času odločanja imelo vso dejansko podlago za odločitev o preklicu obsojencu izrečene pogojne obsodbe, saj je zanesljivo ugotovilo, da je, ne da bi bili za to podani upoštevni objektivni razlogi, v času od poteka osemmesečnega roka za plačilo obveznosti po predmetni pogojni obsodbi, torej od 15. 9. 2018, oškodovancema plačal le minimalen del dolga in sicer vsakemu po 75,00 EUR. S tem je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, še zlasti ob dejstvu, da mu je bil rok za izpolnitev obveznosti na njegove prošnje in obljube že dvakrat podaljšan, izkazal družbeno nesprejemljiv in nekritičen odnos do kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6. Kljub zgoraj navedenemu pa sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ugotavlja, da je obsojenec s tem, ko je nakazal vsakemu oškodovancu še dodatnih 920,00 EUR na račun zapadlega dolga, vendarle pokazal pripravljenost, da ta svoj odnos spremeni. Tako v pritožbi kot tudi v vlogi, ki jo je naslovil na višje sodišče trdno zagotavlja, da namerava preostanek dolga oškodovancema povrniti do 20. 12. 2021. Zagotovila je podkrepil z navajanjem okoliščin, da se je zaposlil, da dela po deset ur dnevno in dobro zasluži. 7. Štiriletna preizkusna doba obsojencu poteče 15. 1. 2022, kar pomeni, da mu je dovoljeno v skladu z določbo 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), rok za izpolnitev obveznosti v mejah preizkusne dobe podaljšati najdalj do tega datuma. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako (prvi odstavek 394. člena ZKP), da je obsojenemu P. R. določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, določenega v okviru izrečene mu pogojne obsodbe in sicer, da najkasneje do 15. 1. 2022 plača oškodovancu S. O. znesek 1.465,00 EUR, oškodovancu B. S. pa znesek 505,00 EUR. V primeru, da obsojeni v danem roku preostanka obveznosti v celoti ne bo izpolnil, bo lahko sodišče prve stopnje v novem preklicnem postopku znova odločilo, da se pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora izreče. Odločba o stroških preklicnega postopka pa je utemeljena v določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP.

8. Obsojenec je s pritožbo uspel in zato taksa za pritožbo zoper sodbo ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).