Jedro

Namen ureditvene začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, temveč začasna ureditev spornega razmerja. Ker ta ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku, je potreben restriktiven pristop.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se prvi toženi stranki prepove vznemirjati lastninsko pravico dvorišča, parc. št. 1013/4, s parkiranjem osebnih vozil, traktorjev in delovnih strojev ter drugih neimenovanih vozil in da se takoj prepove vznemirjati lastninsko pravico zemljišč parc. št. 1018, 1019/1 in 1019/2, vse k.o. Š., s hojo in vožnjo po njih in da se za primer, da se toženec ne bo držal prepovedi, izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 41.729,26 EUR. Zavrnilo je tudi predlagano začasno odredbo, s katero je tožnica zahtevala, da se drugi toženi stranki prepove vznemirjati lastninsko pravico zemljišč, parc. št. 1013/4, 1018, 1019/1 in 1019/2, vse k.o. Š., s fotografiranjem, parkiranjem, vožnjo in hojo po njih in da se za primer, da se toženka ne bi držala prepovedi, izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti, dokler ne bo seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov dosegel 41.729,26 EUR. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica, ki je predlagala tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, ni izkazala predpostavk iz 1. odstavka in 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki morajo biti podane kumulativno.

Zoper sklep je tožnica vložila ugovor (pravilno pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb ZIZ, ker so kumulativno podani pogoji za izdajo začasne odredbe in predlagala, da pritožbeno sodišče ugovoru (pravilno pritožbi) ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli začasno odredbo. Navaja, da je dokazala s fotografijami, da ima izkazano terjatev v tožbenem zahtevku, da jo toženi stranki vztrajno motita, kljub prepovedi in pozivom, in da ogrožata njihovo varnost in varnost vseh članov družine s svojo prisotnostjo in vožnjo po dvorišču neposredno pred izhodom iz hiše. S policijskim zapisnikom, ki ga je sodišče zmotno presodilo, je dokazala, da je prisotno tudi nasilje med strankama, ki ga začasna odredba lahko prepreči. Ni bistveno, katera od strank je nasilje povzročila. Dejstvo je, da je zaradi izkazanega nasilja morala večkrat že posredovati policija, saj toženi stranki samovoljno uporabljata tujo lastnino. Dokazala je tudi, da tožencema s prepovedjo v izdani začasni odredbi ne bo nastala nobena škoda in ne bodo prizadete njune pravice in koristi, česar sodišče ni presojalo. Ker je sodišče zmotno presodilo, da niso podani vsi kumulativno določeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je torej ugovor (pravilno pritožba) utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba, ki jo je predlagala tožnica, je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, „ureditvena začasna odredba“, katere namen ni zavarovanje zahtevka, temveč začasna ureditev spornega razmerja. Začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Pri presoji utemeljenosti takih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, omejitev na izjeme ob uporabi strogih pogojev (varstvo obstoječega razmerja pred grozečo nevarnostjo oziroma nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode – 2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je natančno in jasno obrazložilo, glede katerih parcel, za katere je tožnica trdila, da jo toženca vznemirjata pri izvrševanju lastninske pravice, je terjatev izkazana in glede katerih ne (1. odstavek 272. člena ZIZ). Zgolj primeroma pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti zaključilo, da sta oba toženca hodila po zemljišču tožnice parc. št. 1013/4, 1018, 1019/1, vse k.o. Š., in da je toženec svoji vozili parkiral na parc. št. 1013/4, k.o. Š (verjetno izkazana terjatev), da pa glede parcele 1019/2, k.o. Š. tožnica ni ponudila niti ustrezne trditvene podlage (terjatev ni verjetno izkazana). Pritožnica obrazloženo razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, ne oporeka. Zgolj s sklicevanjem na fotografije pa pravilnosti odločitve (v zvezi z obstojem verjetnosti terjatve), ne more uspešno izpodbiti. Pomanjkljive trditvene podlage, kar je bil eden izmed razlogov za ugotovitev, da tožnica ni dokazala verjetnega obstoja terjatve, fotografije ne morejo nadomestiti. Fotografije (3., 4. stran priloge A7) prikazujejo dvorišče, kar je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje parc. št. 1013/4, k.o. Š. Sodišče prve stopnje je glede te parcele štelo, da toženec ni upravičen na njej parkirati (da je terjatev verjetno izkazana), da pa tožnica ni trdila, da bi na njej parkirala tudi toženka (verjetnost terjatve glede toženke ni izkazana).

Sodišče prve stopnje je v skladu z uvodoma obrazloženim restriktivnim pristopom pravilno ugotovilo, da tudi v delu, v katerem je verjetnost terjatve izkazana, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Dovolj izčrpno in pravilno je obrazložilo, da nasilje med strankama, ki ga tožnica dokazuje s policijskim zapisnikom, ne izkazuje „verjetnosti obstoja nevarnosti uporabe sile“ in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Tudi verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode tožnica, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni izkazala. Trditev, da dvorišče (parc. št. 1013/4, k.o. Š.), ki ga toženca ne smeta uporabljati, uporabljata tožničina mati, ki je na invalidskem vozičku in njena triinpolletna vnukinja, ne izkazuje verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Verjetnost, da tožencema ne bo nastala škoda, ni predpostavka, ki bi omogočala izdajo ureditvene začasne odredbe, zato se z njenim obstojem sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Ker sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZIZ in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.