Jedro

Če obstoj (določene) pogodbe ni zatrjevan (in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP), sodišče ne ugotavlja, ali je bila morda volja za sklenitev pogodbe izjavljena konkludentno, ker se mora sodišče (praviloma) v dokaznem postopku omejiti na zatrjevana dejstva (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 1.085, 51 EUR za stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, in zakonske zamudne obresti od 1.085,51 EUR za primer zamude, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 49.107,25 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, (1) da je bila tožena stranka angažirana s strani družbe R. kot izvajalka odprave pomanjkljivosti na tri-sedežnici na smučišču v ..., ki jih je pokazal tehnični prevzem, (2) pri opravljanju teh del pa njen delavec S. K. ni ravnal v skladu s pravili stroke, (3) zaradi česar je prišlo do škode, (4) ki jo je s plačilom zavarovalnine iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe pokrila tožeča stranka S. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s stališči, (1) da obravnavana škoda ni v vzročni zvezi z zatrjevano kršitvijo pogodbe, ki je bila 1. 9. 2001 sklenjena med zavarovancem tožeče stranke in toženo stranko, (2) da ugotovljena kršitev pogodbe med italijanskim dobaviteljem in toženo stranko zaradi njenega relativnega učinka ne utemeljuje odškodninske odgovornosti tožene stranke zavarovancu tožeče stranke in (3) da tožeča stranka ni podala trditev o morebitni neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke zavarovancu tožeče stranke.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmotno je stališče vlagateljice revizije, da je v obravnavanem primeru pravno pomembna pogodba za montažo stebrov in strojne opreme tri-sedežnice na smučišču ..., ki je bila 1. 9. 2001 sklenjena med zavarovancem tožeče stranke in toženo stranko. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč sledi, da je do obravnavane škode 25. 10. 2002 prišlo pri opravljanju sanacijskih del, namenjenih odpravi projektantskih napak tri-sedežnice, ne pa napak storitev, ki jih je tožena stranka opravila po pogodbi z dne 1. 9. 2001. Spornih sanacijskih del zato ni mogoče umestiti v pravni okvir te pogodbe. V tem kontekstu zato ne more biti pomembna nadaljnja dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila dela, opravljena 25. 10. 2002, pri katerih je prišlo do škode, nadaljevanje del, ki jih je opravila tožena stranka 23. 10. 2002. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih vlagateljica revizije pravilno povzema, izhaja, da je toženo stranko za dela zaradi odprave napak na tri-sedežnici angažirala družba R. To dejansko ugotovitev (ki je bila izpodbijana v pritožbi tožene stranke) je sodišče prve stopnje utemeljilo s »faks sporočilom« z dne 24. 9. 2002. Da bi »faks sporočilo« z dne 24. 9. 2002 (in morda še kakšna korespondenca) utemeljevalo tudi sklenitev pogodbe za opravo sanacijskih del med zavarovancem tožeče stranke in toženo stranko, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Zmotno je zato stališče vlagateljice revizije, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker v zvezi z omenjenimi listinami ni uporabilo 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če namreč obstoj (določene) pogodbe ni zatrjevan (in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP), sodišče ne ugotavlja, ali je bila morda volja za sklenitev pogodbe izjavljena konkludentno, ker se mora sodišče (praviloma) v dokaznem postopku omejiti na zatrjevana dejstva (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP).

8.Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki je v revizijskem postopku propadla, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, povrniti pa mora toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo. Te je revizijsko sodišče odmerilo na 1.085,51 EUR (839,97 za odvetniške stroške in 245,54 EUR za stroške sodne takse). Odločitev o zamudnih obrestih na prisojene stroške revizijskega postopka temelji na načelnem pravnem mnenju občne seje, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).