Jedro

Kaznivi dejanji hude telesne poškodbe iz malomarnosti in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti se razlikujeta že po objektu varstva, storilčeve usmerjenosti zavesti in volje in pravnega pomena prepovedane posledice.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo K.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter določilo kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zagovornik v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju: opis kaznivega dejanja navaja, da je (obsojenec) oškodovanca hudo telesno poškodoval „iz malomarnosti“, v nadaljevanju pa, da je „zapeljal v oškodovanca“, kar pa po mnenju vložnika „lahko pomeni le naklep, ne pa malomarnost“.

6. Trditev v opisu, da je obsojenec zapeljal v oškodovanca, sama po sebi pojasnjuje objektivni potek dogajanja in je, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, nevtralna oziroma pomensko odprta. V povezavi z uvodno trditvijo, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti, kar pojasnjuje storilčev krivdni odnos do dejanja pa je opis kaznivega dejanja povsem jasen, saj določno izraža trditev obtožbe, da je obsojeni v oškodovanca zapeljal zaradi malomarnosti, ne pa naklepno. Takšno razumevanje opisa kaznivega dejanja, v katerem po mnenju Vrhovnega sodišča ni zatrjevanega nasprotja, ima oporo tudi v obrazložitvi sodbe, ki skupaj z izrekom predstavlja celoto in ki ugotavlja, da se je obsojenec (pri vožnji z osebnim avtomobilom) neuspešno izogibal osebam na cesti, za katere je mislil, da ga ogrožajo. Po navedenem zatrjevana protislovnost v izreku sodbe ne obstaja.

7. Vložnik zahteve uveljavlja „zmotno uporabo kazenskega zakona“ in navaja, da bi bilo mogoče zoper obsojenca voditi le postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, ker je obsojeni oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo z motornim vozilom v prometu. Ker pa tega kaznivega dejanja (ki naj bi bilo, kot navaja zahteva, v navideznem idealnem steku s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po tretjem odstavku 134. člena KZ) ni bil obtožen, bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe.

8. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča glede na ugotovljene objektivne, predvsem pa subjektivne okoliščine (zavest in volja) obsojenčevo ravnanje ustreza biti kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti, ne pa kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, četudi je bilo kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah, značilnih za javni cestni promet (z motornim vozilom in na javni cesti). Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, bi pravilnost sprejete pravne kvalifikacije kaznivega dejanja bila toliko bolj očitna, če bi bilo ugotovljeno, da je obsojeni oškodovanca naklepno hudo telesno poškodoval. Primerjava obeh inkriminacij na abstraktni ravni pokaže, da gre za povsem različni kaznivi dejanji in da je zato pravno zgrešeno zatrjevanje zahteve o navideznem idealnem steku zaradi odnosa specialnosti oziroma da sta kaznivi dejanji v odnosu „splošno – posebno“. Ugotoviti je treba, da se kaznivo dejanje hude telesne poškodbe iz malomarnosti in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti razlikujeta že po objektu kazenskopravnega varstva, ki praviloma predstavlja temeljno merilo za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja (telesna integriteta – varnost javnega prometa), nadalje se razlikujeta po vsebini dolžnostnega ravnanja (v konkretnem primeru opustitev splošne previdnosti – kršitev pravil cestnega prometa), usmerjenosti storilčeve zavesti in volje (huda telesna poškodba – prometna nesreča), razlikujeta pa se tudi glede hude telesne poškodbe (prepovedane posledice), ki je v prvem primeru zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, glede katerega mora sodišče ugotoviti storilčev krivdni odnos, pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti pa je le objektivni pogoj kaznivosti, ki ne sodi v bit kaznivega dejanja in je zunaj krivdnega odnosa storilca.

9. V predmetni zadevi se bistvo kazenskopravnega očitka, da je obsojeni oškodovanca hudo telesno poškodoval in da je to storil s krivdno obliko malomarnosti vsebinsko in smiselno najbolj prilega samemu dogodku, zato pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja ni mogoče oporekati. Glede na to, da je bilo sodišče dolžno odločiti o utemeljenosti vložene obtožbe (kar je tudi storilo in ugotovilo, da je obtožba v objektivnem in pravnem pogledu utemeljena) pa tudi ni jasno, na kakšni dejanski, predvsem pa pravni podlagi, vložnik utemeljuje svojo zahtevo, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja po tretjem odstavku 134. člena KZ. Zato kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

10. Ni se tudi mogoče strinjati z zahtevo, da je novi KZ (KZ-1) za obsojenca milejši, ker je v 26. členu malomarnost uredil drugače kot prejšnji zakon (KZ) in da bi zato sodišče moralo malomarnost ugotavljati na podlagi določb KZ-1. 11. Pri presoji, kateri zakon je milejši, ni mogoče izhajati iz ugotovitve, da je prejšnji zakon na splošno milejši ali strožji od novega. V konkretnem primeru je trditev zahteve, da naj bi bil KZ-1 milejši tudi sicer neupoštevna, saj vsebina in bistvo malomarnosti ostajata enaka, kljub spremenjeni nomotehniki, ki odstopa od ustaljene opredelitve zavestne in nezavestne malomarnosti v KZ. Ne glede na navedeno pa bi moral vložnik zahteve, če se že sklicuje na kršitev načela zakonitosti, ker sodišče ni uporabilo milejšega zakona, utemeljiti, zakaj novi zakon obsojencu daje večjo možnost za ugodnejšo sodbo, česar pa ni storil. 12. Vložnik se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazložitvijo krivde. Neupoštevna je trditev, da sodišče ni obrazložilo, v čem je bila obdolženčeva malomarnost. Na osmi strani sodbe, v povezavi z ostalimi ugotovitvami, zlasti na sedmi strani sodbe, je sodišče utemeljilo, kateri razlogi so bili odločilni za ugotovitev obsojenčeve malomarnosti. S splošnimi trditvami, da naj bi bila obrazložitev malomarnosti „nejasna“ oziroma „neustrezna“, vložnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, saj ni pojasnil, v čem se odražajo zatrjevane pomanjkljivosti sodbe.

13. Vse ostale navedbe zahteve, s katerimi vložnik zanika obsojenčevo krivdo in trdi, da je trčenje zakrivil oškodovanec, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Po drugem odstavku 420. člena ZKP namreč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.