Jedro

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na navedbe strank iz pritožbe in iz odgovora na pritožbo, ne pa na vse, kadarkoli pred tem podane navedbe strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženima strankama v 15. dneh povrniti 923,69 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 31. 1. 1996, ko je pri družbi B. d. o. o. opravljal delo transporterja v skladišču, z viličarjem izvzemal paleto, ki je bila skladiščena na peti polici na višini približno 4,5 metra. Trdil je, da mu je pri tem na teleskop viličarja padel 289,3 g težak rotor, ki je bil nepravilno odložen bodisi na paleti, ki jo je izvzemal, bodisi na polici, s katere je to paleto izvzemal ter se odbil v zadnji desni del njegove glave. Bil je poškodovan; utrpel je premoženjsko in nepremoženjsko škodo, katere povrnitev zahteva od svojega delodajalca in od zavarovalnice, pri kateri je imel ta tedaj zavarovano odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je delodajalec krivdno odgovoren za tožnikovo škodo. Ugotovilo je, da je rotor padel z najvišje police, kjer ga tožnik z viličarja ni mogel videti in da ni bil zapakiran v paleto in posebej zaščiten (povezan), čeprav je tak način skladiščenja predpisan. Po mnenju prvostopenjskega sodišča bi moral delodajalec, če je že dopuščal takšen (napačen) način skladiščenja, poskrbeti, da bi bil viličar pokrit s streho, ki bi onemogočila padanje manjših predmetov skoznjo, vendar tega ni storil: na streho iz jeklenih cevi z vmesnimi 14-cm odprtinami je pleksi plošče dal namestiti šele po škodnem dogodku. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarec v glavo (ne pa tudi zatrjevanega pretresa možganov ter postkomocijskega sindroma in njihovih posledic), zaradi katerega je trpel en dan hude telesne bolečine (3 ure zdržema, nato pa 4 ali 5 mesecev občasno), 5 ur zmerne konstantne in 5-7 ur občasne zmerne bolečine, nato 3 dni konstantne lahke in še 4-5 dni občasne lahke bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (obiski pri izbranem zdravniku in pri specialistih) ter akutno stresno reakcijo. Ostale zdravstvene težave po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča niso posledica škodnega dogodka, pač pa predhodnih poškodb (treh pretresov možganov in udarca strele). Prisodilo mu je 3000 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 800 EUR odškodnine za strah, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ugodilo pa je pritožbi toženih strank zoper obsodilni del sodbe in ga spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je odločilna dejstva o načinu (vzroku) nastanka škodnega dogodka dopolnilo in ugotovilo drugače od prvostopenjskega sodišča: tožnik po oceni pritožbenega sodišča ni dokazal, da je bil rotor skladiščen na višini 4,5 metra in da ni bil pakiran v paleto in posebej zaščiten in tudi ne, da bi padel z navedene višine in se odbil tožniku v glavo. Zaradi takega zaključka delodajalcu ni mogoče očitati, da je z nepravilnim skladiščenjem rotorja ravnal protipravno. Tak očitek pa je zmoten tudi glede izvedbe strehe viličarja: streha iz jeklenih profilov s 14-cm razmakom ustreza predpisom iz varstva pri delu, po katerih razmak ne sme biti večji od 15 cm. Hkrati je opozorilo, da tožnik podlage odgovornosti delodajalca sploh ni utemeljeval z nepravilno izvedbo strehe viličarja. Ker je presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno in je zato izključena njena odgovornost, se z vprašanjem vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode ni ukvarjalo in tudi ni presojalo pritožbenih očitkov pravdnih strank o procesnih kršitvah v postopku pred sodiščem prve stopnje.

4. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil na drugi stopnji sojenja. Predlagal je spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe toženih strank in z ugoditvijo njegovi pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno; podredno je predlagal razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

5. Toženi stranki sta na revizijo tožnika odgovorili. Vrhovnemu sodišču sta obrazloženo predlagali, naj jo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

O zmotni uporabi materialnega prava:

7. Po revizijskih trditvah bi moralo pritožbeno sodišče uporabiti Zakon o varstvu in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), vendar na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno zmotno, saj je pritožbeno sodišče le ponovilo dokaze z zaslišanjem tožnika, priče V. Š. in izvedenca za področje varstva pri delu G. B. ter ugotovilo, da se škodni dogodek sploh ni zgodil. Če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ne bi moglo odločiti tako, kot je.

8. Očitka revidenta sodbi pritožbenega sodišča sta dva: da je materialnopravno zmotna in da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tretjem odstavku 370. člena zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja izključuje kot dovoljen revizijski razlog, bi smel tožnik uveljavljati le, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker je sodišče sporno razmerje presojalo na podlagi materialnega prava, ki ga ne bi smelo uporabiti ali ga je uporabilo zmotno. Tega revident ne trdi. Nasprotno: sam pove, da je odločitev materialnopravno zmotna zato, ker so dejanske okoliščine ugotovljene zmotno. In čeprav za odločitev to ni pomembno, je vendarle treba dodati, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da se škodni dogodek ni pripetil, pač pa je njegov zaključek le, da se ni pripetil na tak način, kot je trdil tožnik.

O procesnih kršitvah:

9. Tožnik uveljavlja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo odgovoriti na vse razloge sodišča prve stopnje in na vse trditve tožnika v zvezi s temeljem, pa tega ni storilo. Ponavlja, da mu je rotor priletel v glavo, v zvezi s čemer se sklicuje na izpovedi prič V. Š., V. V., M. G., C. M. in G. J. ter na zapisnik o škodnem dogodku - delovni nesreči; ti dokazi, meni, potrjujejo škodni dogodek in odgovornost tožene stranke za njegovo škodo. Nadaljuje, da sodišče ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge, v kateri je grajal zaključek izvedenca B. Trdi, da je izvedenec namenoma izpustil četrti in peti poizkus pri prvi rekonstrukciji ter da je druga toženka ustavila nadaljnje poskuse pri drugi rekonstrukciji takoj za tem, ko je rotor padel na delovni pokrov viličarja, zaradi česar ni bilo mogoče opraviti simulacije dogodka na način, kot ga je zatrjeval tožnik, z drugim izvedencem. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo, zakaj ni verjetno, da bi rotor padel skozi rešetke strehe in zakaj se je zadovoljilo z izjavo izvedenca B., da je zavarovanje z rešetkasto streho zadostno. Če bi izvedenčevo mnenje držalo, ne bi rotor čudežno izginil takoj, ko se je izkazalo, da bi bilo mogoče z DNK analizo ugotoviti, ali se je rotor dotaknil tožnikove glave in ne bi bilo onemogočeno izvajanje nadaljnjih poizkusov z viličarjem. Sodišče druge stopnje je izvedenca B. zaslišalo, a glede tega vprašanja njegove izpovedi ni analiziralo v povezavi z njegovim pisnim izvedeniškim mnenjem z dopolnitvijo.

10. Da temelj odškodninske odgovornosti toženih strank ni podan, je sodišče odločilo, ker tožnik ni dokazal, da bi se škodni dogodek pripetil na način, kot ga je zatrjeval: da je namreč rotor s pete police, kjer ga tožnik z viličarja ni mogel videti, ob izvzemanju palete z repromaterialom padel in se odbil tožniku v glavo; tega tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal iz dveh razlogov, od katerih vsak sam, neodvisno od drugega, ovira zaključek o hrambi rotorja na peti polici: ker ni dokazal, da so se v palete nepovezani in s folijo nezavarovani rotorji skladiščili višje od prvih dveh polic in ker je rekonstrukcija škodnega dogodka tudi sicer izključila verjetnost padca rotorja s pete police prav na mesto, kjer se na viličarju nahaja voznikov sedež. Z očitki kršitve načela kontradiktornosti v postopku pred pritožbenim sodiščem, nanizanimi v prejšnji točki in dopolnjenimi z argumenti o tem, da se je škodni dogodek v resnici pripetil, tožnik dejansko zgolj izpodbija zaključek, da ni uspel dokazati (nepravilnega) skladiščenja rotorja na peti polici in s tem protipravnega ravnanja druge tožene stranke. S povzemanjem izpovedb prič V. Š., V. V., M. G., C. M. in G. J. ter z zapisnikom o škodnem dogodku revident poudarja, da se je škodni dogodek v resnici pripetil, kar je nepomembno: razlog za zavrnitev njegovega zahtevka ne temelji na ugoditvi, da škodnega dogodka sploh ni bilo, pač pa je za zavrnilno sodbo zadoščala že ugotovitev, da se ta ni pripetil tako, kot trdi tožnik (da je zaradi nepravilnega skladiščenja nezavarovan rotor padel s pete police). Z izvedencem za področje varstva pri delu naj bi se potrdila po toženkah zanikana možnost, da bi rotor s pete police sploh lahko padel tako, da bi zadel voznika viličarja, kar bi lahko bil argument v prid tožnikovi trditvi, da je rotor nanj padel s pete police. Toda rezultati dveh rekonstrukcij in mnenje izvedenca te možnosti niso potrdili. Revizijske trditve, s katerimi tožnik graja zaključke izvedenca in oceno njegovega mnenja, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na trditev o tem, da naj bi izvedenec namenoma zamolčal rezultat dveh poskusov pri prvi rekonstrukciji škodnega dogodka, na kar naj bi revident sodišče opozoril v pripravljalni vlogi, na katero pritožbeno sodišče ni odgovorilo, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na navedbe strank iz pritožbe in iz odgovora na pritožbo, ne pa na vse, kadarkoli pred tem podane navedbe strank. V konkretnem primeru sta odločitev o temelju izpodbijali s pritožbo toženi stranki, tožnik pa na njuno pritožbo ni odgovoril. V zvezi s trditvijo, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjetno, da bi rotor padel skozi rešetke strehe, je treba pojasniti, da tožnik, kot je v izpodbijani sodbi izrecno poudarjeno, teze o pritipravnosti ni gradil na opustitvi namestitve strehe, ki bi preprečevala padanje predmetov med jeklenimi rešetkami. Očitka, da je onemogočila DNK analizo sledov (las) na spornem rotorju in izvajanje nadaljnjih poskusov z viličarjem pa sta naperjena proti drugi toženki in ne proti postopanju sodišča. 11. Tudi sicer ima po prepričanju revidenta sodba pomanjkljivosti, v določenih segmentih so njeni razlogi v medsebojnem nasprotju.

12. Uveljavljane procesne kršitve ni. Pritožbeno sodišče je navedlo jasne razloge za odločitev, kakršno je sprejelo in to odločitev je revizijsko sodišče lahko preizkusilo. Ker na procesne kršitve Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke, mora stranka ta revizijski razlog uveljavljati obrazloženo in konkretizirano. Tej zahtevi tožnik ni zadostil, saj je revizija glede domnevno med seboj nasprotujočih si razlogov v izpodbijani sodbi popolnoma pavšalna in neobrazložena, očitek o odsotnosti razlogov o tem, zakaj pritožbeno sodišče šteje, da rotor ni mogel pasti skozi odprtino v strehi tožniku na glavo pa je, ker tožena stranka ni ravnala protipravno, nepomemben, razlogi o nepomembnih dejanskih in pravnih zaključkih pa niso potrebni.

13. Končno tožnik uveljavlja še absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je po njegovem prepričanju podana zato, ker sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1718/2005 z dne 28. 9. 2005, s katero je ugotovljeno, da je tožnik 31. 1. 1996 utrpel nesrečo pri delu in da je posledica te nesreče pri delu invalidnost II. kategorije. Sodišče bi moralo to sodbo upoštevati in ugotoviti, da je tožnik utrpel poškodbo pri delu in da je njegovo zdravstveno stanje v neposredni vzročni zvezi s to poškodbo. Vendar sodišče tega ni upoštevalo in zdravstvenim težavam tožnika, povezanim s škodnim dogodkom ni namenilo v razlogih sodbe niti ene same besede.

14. Očitek ni utemeljen. Za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev je podana predvsem, ko gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaza, iz zapisnika o izvedbi dokazov ali iz prepisa zvočnih posnetkov v razloge sodbe. Tega revident ne zatrjuje.

15. Revizija tožnika je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Toženi stranki sta v revizijskem postopku uspeli, zato sta upravičeni do povrnitve stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo skladno z relevantno Odvetniško tarifo.