Jedro

Rok za vložitev tožbe (30 dni) je treba uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4290-3900/2017-16 z dne 12. 3. 2018, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena njuna pritožba, vložena zoper obvestilo o izvedenih pobotih in spremembah na kontih z dne 19. 5. 2017 (I. točka izreka). Ugotovitveno tožbo, vloženo po 4. členu ZUS-1, pa je sodišče kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila pritožba zoper obvestilo davčnega organa pravilno zavržena, saj do pobota na podlagi 97.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pride _ex lege_, zato davčni organ takšen zakonski pobot le še ustrezno dokumentira v svojih evidencah in o njem obvesti zavezanca za davek. Z obvestilom davčni organ ne ustvarja nobenih pravnih posledic oziroma takšno obvestilo nima nobenega normativnega učinka, zato ga ni mogoče obravnavati kot upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati s pritožbo po 229. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Hkrati tudi niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1, pri čemer se sodišče prve stopnje sklicuje na svoje razloge v zadevi I U 2514/2017, v kateri sta tožnika uveljavljala enak zahtevek. Ugotavlja še, da sta pobot in obvestilo o njem datirana na datum 19. 5. 2017, medtem ko je bila tožba vložena 8. 11. 2018, torej po izteku 30-dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1, zato je tožba v tem delu prepozna.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) zoper sodbo in sklep vlagata pritožbo, v kateri Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba zoper sklep je dovoljena, a ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo po 4. členu ZUS- 1, s katero sta pritožnika zahtevala ugotovitev, da so "dejanja pobota št. 100002467330 z dne 19. 5. 2017, obvestilo o izvršenih pobotih in spremembah na kontih št. DT 4290-7/2017-47889 014222-00 z dne 19. 5. 2017 in dopis Finančne uprave Republike Slovenije, naslovljen Odgovor – pritožba na obvestilo o pobotu št. DT-4290-3900/2017-5 z dne 20. 10. 2017, nezakoniti in neustavni, zato je tožena stranka z njimi kršila ustavne pravice, temeljne svoboščine in ustavna jamstva iz 33. člena Ustave do zasebne lastnine."

7. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da tudi za tožbo po 4. členu ZUS-1 velja, da mora biti pravočasna. V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek). Določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1. Vendar je v prvem odstavku 23. člena ZUS-1 izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki, oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni 30-dnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1.1

8. Pritožnika ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožba v obravnavanem delu vložena prepozno, obrazloženo ne nasprotujeta. Povzemata zgolj dosedanji potek postopka in navajata datuma vložitve pritožbe v upravnem postopku in izpodbojne tožbe, ki sta bili obe meritorno obravnavani, tako da njuna pravočasnost niti ni sporna. Drugih trditev v zvezi z datumom izvršitve pobota in s tem povezanim iztekom roka za vložitev tožbe pa ne navajata.

9. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

**K II. točki izreka:**

10. Pritožba zoper sodbo ni dovoljena.

11. V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izključena, dopustno pa je vložiti predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana 14. 9. 2017 ali kasneje.2

12. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je torej pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in ni izvedlo glavne obravnave, ampak je tožbo na podlagi v davčnem postopku ugotovljenih dejstev zavrnilo.

13. Ob takem procesnem dejanskem stanju zadeve pritožba ni dovoljena, na kar sta bila pritožnika pravilno opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeni ugovor o neustavnosti takšnega pravnega pouka je torej neutemeljen. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, o katerem je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 že presodilo, da ni v neskladju s 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Po stališču Ustavnega sodišča je upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih pa ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. V takih primerih je pravica do učinkovitega pravnega sredstva na področju izvrševanja upravne funkcije zagotovljena že s tem, da se odločitev poleg interne, hierarhično postavljene upravne pritožbene poti, presoja tudi pred neodvisnim sodnim organom, tj. pred Upravnim sodiščem.

14. Ker sta pritožnika navkljub temu zoper sodbo, s katero je bila njuna tožba zavrnjena, vložila pritožbo, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1. 15. V pritožbi sta pritožnika izrecno navedla, da izpodbijata tudi III. točko izreka sodbe in sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranskem zahtevku, ki je v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Razloge za takšno stališče je Vrhovno sodišče že večkrat navedlo v svojih odločbah3 in jih na tem mestu ne ponavlja. Ker stroškovnega dela odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, ta tudi ni predmet samostojne vsebinske presoje, če se izpodbija skupaj z odločitvijo o tožbi. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa kot nedovoljeno zavrglo.

K III. točki izreka:

16. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016, enako tudi sklep I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 Tega dne se je začela uporabljati novela ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), na podlagi katere se, zaradi črtanja 83. člena in 86. do 91. člena ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E), tudi v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP o predlogu za dopustitev revizije. 3 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019 in I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018 (22. do 24. točka obrazložitve).