Jedro

V primeru dogovorjene gradnje solastnikov ni mogoče uporabiti določb o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu . Te določbe se lahko uporabijo samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, tj. brez soglasja lastnika zemljišča. Kadar pa solastnik z gradnjo soglaša in pri njej celo sodeluje – kar sta v konkretnem primeru ugotovili sodišči prve in druge stopnje – je to lahko le primer skupne gradnje na podlagi dogovora, ki je lahko podlaga za uveljavljanje zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Vrhovno sodišče opozarja tudi, da samo dovoljenje solastnika za gradnjo nikakor še ne pomeni, da solastnik tudi soglaša s spremembo solastninskih deležev. Tožnica bi torej morala trditi in dokazati, da je toženka soglašala, da bo zaradi gradnje svoj 1/4 solastninski delež na nepremičnini izgubila. Pravilno je s tališče sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja dogovora o spremembi solastninskih deležev zaradi gradnje sploh ni zatrjevala. Trditve, da je obstajal dogovor med njo in staršema, da sami zgradijo hišo, da se je toženka z gradnjo strinjala in trdila, „da sama od gradnje ne zahteva nič“, navaja namreč v povezavi s svojim stališčem, da je z gradnjo originarno pridobila večji delež na nepremičnini.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.274,00 EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica na nepremičnini parc. št. 288/7, k. o. k.o. ... (v naravi zemljišče s hišo, garažo in dvoriščem) na podlagi določb o gradnji na tujem svetu originarno pridobila poleg svojega 5/8 solastninskega deleža še delež 14/48 od celote, tako da bi imela skupaj 11/12 solastninski delež na nepremičnini. Tožnici je naložilo, da toženki povrne 2.026,80 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in je glede odločitve o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pritožbi toženke je delno ugodilo in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka tako, da je tožnici naložilo plačilo stroškov toženke v znesku 2.943,80 EUR (II. točka izreka). Vlogo tožnice z dne 11. 6. 2014 je zavrglo (III. točka izreka).

3. Tožnica zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi najmanj glede ¼ solastninskega deleža in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vztraja

, da je toženka na 1/4 solastninskem deležu na nepremičnini vknjižena brez pravne podlage. Navaja, da sta sporno nepremičnino (takrat zemljišče) kupila starša pravdnih strank, da pa so se kot solastniki nepremičnine vknjižili tožnica, toženka ter starša, vsak do ¼. Poudarja, da so se dogovorili, da bodo na zemljišču starša in tožnica (sami) zgradili hišo in se vselili vanjo, toženka pa pri gradnji ne bo sodelovala, „v hišo ne bo vlagala nič in tudi od hiše ne bo zahtevala nič,“ in da bo toženka z družino ostala v družbenem stanovanju. Opozarja, da je skupno gradnjo tožnice in staršev toženka v postopku tudi priznala. Ker je bila gradnja v pretežnem delu zaključena leta 1979, je po mnenju tožnice treba uporabiti določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in sicer paragraf 418, ter šteti, da je toženka svoj 1/4 solastninski delež izgubila po samem zakonu z gradnjo poštenih graditeljev na tujem svetu. Tožnica poudarja, da je toženka za gradnjo vedela, ni se ji uprla, celo dovolila jo je oz. se z njo strinjala in ni zahtevala deleža na stavbi. Tožnica meni, da se je s tem odpovedala svoji solastninski pravici na nepremičnini. Navaja tudi, da gre toženki v primeru, če je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pravnomočni sklep o dedovanju po pokojni materi in pokojnem očetu tožnico veže, le nujni delež, torej le 2/16 solastninski delež na nepremičnini, ne pa tudi ¼ delež, ki ga je imela pred začetkom gradnje. V zvezi z očitano kršitvijo bistvenih določb pravdnega postopka tožnica navaja, da je uveljavljala ugotovitev lastninske pravice še na dodatnem deležu 14/48, kar je več kot ¼, ki je vknjižena na toženko (brez deleža od dediščine 2/6). Glede na ugovor, da je na 1/4 solastninskem deležu tožnica vknjižena brez pravne podlage, bi sodišče moralo zadevo obravnavati vsaj v tem okviru po načelu „a maiori ad minus.“

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. I z ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja: - da sta pravdni stranki vpisani kot solastnici sporne nepremičnine, in sicer tožnica v deležu 5/8, toženka pa v deležu 3/8 od celote; - da sta sporno nepremičnino (zemljišče) leta 1974 kupila starša pravdnih strank in so se kot solastniki vknjižili tožnica, toženka ter starša, vsak do ¼ s tem, da sta pravdni stranki svoja solastninska deleža pridobili kot darilo; - da so v skladu z medsebojnim dogovorom starša in tožnica z družino na zemljišču zgradili hišo; - da je toženka, ki je ostala v družbenem stanovanju, pri gradnji sodelovala v minimalnem obsegu (z denarnim prispevkom v višini 2,4 % in minimalnim prispevkom v obliki vloženega dela); - da sta starša na podlagi enakih sodnih oporok vsak svoj ¼ delež (skupaj ½ delež) zapustila tožnici do ¾, toženki pa do ¼; - da je tožnica sodelovala v obeh zapuščinskih postopkih, obsegu zapuščin ni ugovarjala, razlogov za obnovo zapuščinskih postopkov pa v tem postopku ni navedla.

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni pravilno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da pravnomočni sklep o dedovanju veže dediča, ki v zapuščinskem postopku ni nasprotoval obsegu zapuščine, v kolikor niso podani razlogi za obnovo postopka. Po uveljavljeni sodni praksi pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke tega postopka le, če je njihova pravica dednopravne narave. Vrhovno sodišče je zaenkrat od tega stališča odstopilo le pri uveljavljanju zahtevka po 32. členu Zakona o dedovanju(1). Če pa zatrjevana pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskopravnega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika, jo lahko stranke zapuščinskega postopka uveljavljajo v pravdi tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.(2) Takšno premoženjsko pravno razmerje je lahko tudi originarna pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu.

Tožnica namreč zatrjuje, da je solastninsko pravico na nepremičnini pridobila, toženka pa izgubila na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (paragraf 418. ODZ). Zato je po njenem mnenju toženka na 1/4 solastninskem deležu na nepremičnini vpisana brez pravne podlage.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v primeru dogovorjene gradnje solastnikov ni mogoče uporabiti določb o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu .(3) Te določbe se lahko uporabijo samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, tj. brez soglasja lastnika zemljišča. Kadar pa solastnik z gradnjo soglaša in pri njej celo sodeluje – kar sta v konkretnem primeru ugotovili sodišči prve in druge stopnje – je to lahko le primer skupne gradnje na podlagi dogovora, ki je lahko podlaga za uveljavljanje zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

9. Vrhovno sodišče pa opozarja tudi, da samo dovoljenje solastnika za gradnjo nikakor še ne pomeni, da solastnik tudi soglaša s spremembo solastninskih deležev. Tožnica bi torej morala trditi in dokazati, da je toženka soglašala, da bo zaradi gradnje svoj 1/4 solastninski delež na nepremičnini izgubila. Pravilno je s tališče sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja dogovora o spremembi solastninskih deležev zaradi gradnje sploh ni zatrjevala. Trditve, da je obstajal dogovor med njo in staršema, da sami zgradijo hišo, da se je toženka z gradnjo strinjala in trdila, „da sama od gradnje ne zahteva nič“, navaja namreč v povezavi s svojim stališčem, da je z gradnjo originarno pridobila večji delež na nepremičnini. Poleg tega tožnica ugotovitve sodišča druge stopnje, da ustreznih trditev ni podala, v reviziji sploh ne izpodbija.

10. Z avrnitev tožbenega zahtevka je tako pravilna že iz tega razloga in drugi razlogi, ki sta jih navajali sodišči prve in druge stopnje, niso odločilni. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi njene revizije. V skladu z načelom uspeha mora tožnica toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini

1.274,00 E UR (tar. št. 3300). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

(1)

Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 981/2008. (2) Glej K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 264 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/2000

(3) Tako odločbe Vrhovnega sodišča II Ips

175/2000, II Ips

282/2004, II Ips

111/2004, II Ips

631/2005 in II Ips

733/2009, II Ips 97/2016.