Jedro

Upravičenci do denacionalizacije niso osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 10. 9. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo nepremičnin, ki so bile v času podržavljenja parc. št. 46 hiša s hlevom, parc. št. 18 travnik, parc. št. 375 pašnik, parc. št. 363/3 pašnik, parc. št. 23 mlin, parc. št. 545/1 travnik, parc. št. 7/2 vrt, parc. št. 7/3 vrt, parc. št. 120 hiša, hlev in dvorišče in parc. št. 546 senožet, vse k.o. B. V obrazložitvi je navedla, da so bile zahtevane parcele last AA, podržavljene pa na podlagi določbe 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 53/48). Navedena določba dodaja 7. a člen k Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju: ZNZGP), po katerem se z dnem uveljavitve tega zakona nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb. Po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) morata biti za upravičenost do denacionalizacije kumulativno izpolnjena pogoj državljanstva in pogoj, da je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. V obravnavani zadevi je bilo premoženje podržavljeno na podlagi določbe 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. V 8. točki 3. člena ZDen so izrecno izključene kot upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi te določbe. Prvostopni organ je zato pravilno, saj niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, zahtevek zavrnil. V zvezi z uveljavljanimi razlogi za ničnost nacionalizacijske odločbe pa poudarja, da ni pristojna ugotavljati in presojati, ali je bila odločba o nacionalizaciji zakonita, utemeljena in ali je temeljila na resničnih dejstvih in dokazih. Z ZDen je zakonodajalec uredil popravo krivic nacionalizirancem, ne razveljavlja pa predpisov, ki so bili podlaga za nacionalizacijo. Prav tako ne posega v veljavnost upravnih aktov, s katerimi so se ti ukrepi izvajali. Spremembe ZNZGP iz leta 1948, s katerimi je bil uveljavljen 7. a člen in nacionalizacija premoženja fizičnih oseb, so jasne in jasen je tudi namen zakonodajalca, da se z njimi uredi status nepremičnega premoženja oseb, ki so postali tuji državljani in tudi ne upravljajo nepremičnin, ki so ostale na območju bivše FLRJ. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v pritožbi opozorila na ničnost odločbe o podržavljenju, ker je bila izdana zoper osebo, za katero je upravni organ vedel, da je mrtva, vedel pa je tudi, da je bil pokojni AA državljan bivše FLRJ. V kolikor se tožena stranka sklicuje na dejstvo, da ni mogoče presojati zakonitosti odločb o razlastitvi, se tožeča stranka sklicuje na ustavno odločbo U-I-249/96-14 z dne 12. 3. 1998, ki je dopustila možnost obnove postopkov zaplembe v primerih, ko je bila zaplemba opravljena brez ugotovitve kazenske odgovornosti s pravnomočno kazensko sodbo. Prepričana je, da je organ z odločbo z dne 23. 11. 1961 kršil ustavno pravico do obrambe in do pravnega sredstva, saj je bila izdana zoper osebo, ki je bila že dolgo mrtva in kateri je bil postavljen skrbnik. Prizadeta oseba pa je bila tudi dedinja pokojnega AA na podlagi sklepa o dedovanju O159/60, BB. Če je podana očitna kršitev materialnega in postopkovnega predpisa v fazi izdaje odločbe in če je šlo za očitno zlorabo pravic organa v postopku izdaje odločbe, to ne more iti na škodo osebe, kateri je bilo premoženje zaplenjeno. Nedopustno je, da se tako očitno ničnih odločb ne sme preveriti tudi s stališča takratnih standardov ustavnosti in zakonitosti. Zaradi očitane ničnosti bi moral upravni organ predlagatelja, ki je ničnost uveljavljal, napotiti na vložitev zahtevka za izredno razveljavitev izvršljive odločbe ali ugotovitve ničnosti odločbe in počakati na izid postopka ter šele nato odločiti o zahtevku. Predlaga razveljavitev odločbe tožene stranke. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi citirane odločbe in predlaga, da tožbo sodišče zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena. Po vpogledu v podatke, zbrane v upravnih spisih, je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila in v odločbi tudi navedla razloge za tako odločitev. Določba 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) namreč določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), razen po 7. a členu tega zakona. Že iz prvostopnega upravnega akta, prav tako pa tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da so bile nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, podržavljene prav na podlagi navedene določbe 7. a člena ZNZGP. Zato sta oba organa pravilno ugotovila, da po ZDen ni pogojev za denacionalizacijo navedenih podržavljenih nepremičnin in na tej podlagi tudi pravilno odločila. Tožbene navedbe, da je bil bivši lastnik ob izdaji odločbe o podržavljenju mrtev in da je bil slovenski državljan ter da je iz navedenih razlogov odločba o podržavljenju nična, ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj v postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati zakonitosti pravnomočnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. Zato iz že v izpodbijani odločbi navedenih razlogov v denacionalizacijskem postopku tožeča stranka ne more uspešno izpodbijati odločbe o podržavljenju. Tožena stranka oziroma organ prve stopnje pa iz istih razlogov tudi nista kršila določb upravnega postopka, ko zaradi uveljavljanih ničnostnih razlogov nista prekinila postopka in tožeče stranke napotila na vložitev izredne razveljavitve izvršljive odločbe oziroma ugotovitve ničnosti. Nerelevantno je sklicevanje tožeče stranke na ustavno odločbo, katere predmet presoje ni denacionalizacijski postopek. V kolikor pač tožeča stranka meni, da je odločba o podržavljenju nična, bo morala ničnost uveljavljati s posebnim samostojnim zahtevkom. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.