Jedro

Po presoji sodišča je dopustno s poslovniškimi sklepi natančneje določiti način imenovanja direktorja, kadar relevantne določbe predpisov ne zadostujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom za direktorja Javnega podjetja Komunalno stanovanjsko podjetje d.o.o. A (v nadaljevanju: JP KPS A) imenovala AA. V obrazložitvi je navedla, da je Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja na podlagi izvedenega razpisnega postopka in poročila razpisne komisije predlagala toženi stranki, da direktorja imenuje izmed naslednjih kandidatov: BB, J. 6a, A; CC, G. cesta 54, A; AA, T. 24, A, na podlagi česar je nato tožena stranka na svoji 35. seji dne 27. 6. 2002 za direktorja JP KPS A imenovala AA.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja, da je bil izpodbijani sklep sprejet na nepravilen način in je zato nezakonit. Iz zapisnika 35. seje tožene stranke je namreč razvidno, da so svetniki tožene stranke glasovali o vsakem kandidatu posebej in da je lahko posamezen svetnik glasoval za več kandidatov, kar je v nasprotju z določili Statuta občine Litija (Uradni list RS št. 110/2000 in nasl., v nadaljevanju: Statut občine) in Poslovnika Občinskega sveta občine Litija (Uradni list RS, št. 46/95 in nasl., v nadaljevnju: Poslovnik). Tako glasovanje je tudi nesmiselno, saj bi bilo lahko istočasno izvoljenih več kandidatov. Nadalje tožeča stranka opozarja, da je iz zapisnika 35. seje razvidno, da se število glasov ne ujema s številom prisotnih svetnikov, kar kaže na spornost in veljavnost glasovanja ter da je na podlagi teh nepravilnosti izbrani kandidat dobil natanko toliko glasov, kolikor jih je najmanj potreboval, čeprav je večina svetnikov podprla druga dva kandidata. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dne 5. 8. 2002 odgovorila na tožbo. V odgovoru podrobno opiše potek razpisnega postopka ter navaja, da Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (v nadaljevanju: Komisija Občinskega sveta) ni ravnala v skladu s 30. členom Statuta Javnega podjetja Komunalno stanovanjskega podjetja Litija d.o.o., Litija (Uradni list RS, št. 20/98, v nadaljevanju: Statut javnega podjetja), saj bi morala glede na citirani člen v izvolitev predlagati najprimernejšega kandidata. Namesto tega je Komisija Občinskega sveta toženi stranki predlagala, da direktorja imenuje izmed treh predlaganih kandidatov. Ker Statut javnega podjetja in občinski predpisi ne določajo pravil glasovanja v primeru odločanja med več kandidati, je bilo pred samim glasovanjem potrebno sprejeti poslovniške sklepe, ki so določali pravila glasovanja za konkreten primer. Tako je bil sprejet sklep, da se glasuje o vseh treh kandidatih in sicer o vsakem kandidatu posebej po pravilu en sklep-en glas, pri čemer pa bo za direktorja imenovan tisti od kandidatov, ki dobi več kot polovico glasov (14 glasov od 26) in hkrati več kot ostala dva kandidata. Iz zapisnika 35. seje izhaja, da je za sklep, da se za direktorja JP KPS A d.o.o. imenuje tožečo stranko, od navzočih 25 svetnikov glasovalo 9 svetnikov, 10 jih je bilo proti, za sklep, da se za direktorja JP KPS A imenuje CC je od navzočih 25 svetnikov glasovalo 5 svetnikov, 11 jih je bilo proti, za sklep, da se za direktorja JP KPS A imenuje AA, pa je od navzočih 25 svetnikov glasovalo 14 svetnikov in nihče ni glasoval proti. Na podlagi tako izvedenega glasovanja je bil za direktorja JP KPS A imenovan AA.

AA je kot stranka z interesom podal odgovor na tožbo ter v njem navaja, da je bil za direktorja JP KPS A imenovan v skladu z veljavno zakonodajo.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni List RS, št. 32/93) v 27. členu med drugim določa, da direktorja javnega podjetja imenuje ustanovitelj na podlagi javnega razpisa pod pogoji, na način in po postopku, določenih s statutom. Statut javnega podjetja v 20. členu določa, da ustanoviteljske pravice, med katere sodi tudi imenovanje in razreševanje direktorja podjetja (3. odstavek 20. člena Statuta javnega podjetja), izvršuje Občinski svet občine A, ki ima vlogo skupščine podjetja. Postopek imenovanja direktorja ureja Statut javnega podjetja v 30. členu, v katerem je določeno, da skupščina podjetja imenuje direktorja po izvedenem razpisnem postopku, ki ga pripravi in izvede tričlanska razpisna komisija. Razpisno komisijo imenuje ustanovitelj podjetja. Po zaključenem razpisnem postopku izdela razpisna komisija poročilo z ugotovitvijo, kateri od kandidatov v največji meri izpolnjuje razpisne pogoje, in poročilo predloži Komisiji Občinskega sveta, ta pa po proučitvi poročila predlaga skupščini podjetja-Občinskemu svetu občine A v imenovanje najprimernejšega kandidata za direktorja. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da je za direktorja imenovan kandidat, ki prejme več kot polovico glasov vseh svetnikov Občinskega sveta, kar glede na določbe 10. člena takrat veljavnega Statuta občine, ki določa, da Občinski svet šteje 26 članov, znaša štirinajst glasov. Pravila odločanja na sejah tožene stranke določata še 17. člen Statuta občine, ki določa, da občinski svet veljavno sklepa, če je na seji navzoča polovica njegovih članov, odločitve pa se sprejemajo z večino glasov navzočih članov, če zakon oziroma statut ne določata drugače, ter 4. poglavje Poslovnika, ki med drugim v 32. členu določa, da se glasuje tako, da predsedujoči pozove svetnike, da se z dvigom rok izjasnijo, "kdo je za" in "kdo je proti".

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da je bilo glasovanje opravljeno v nasprotju z določili Poslovnika in Statuta občine, ker je lahko vsak svetnik glasoval za več kandidatov. Kot izhaja iz upravnih spisov (zapisnik 35. redne seje Občinskega sveta z dne 27. 6. 2002), je bilo glasovanje opravljeno tako, da je bil vsak kandidat predlagan v imenovanje v obliki samostojnega predloga, sklepa, o katerem so svetniki tožene stranke nato odločali. Tožeča stranka sicer pravilno opozarja v tožbi, da 30. člen Statuta javnega podjetja predvideva glasovanje le o enem (najprimernejšem) kandidatu, vendar pa to še ne pomeni, da glasovanje v konkretnem primeru ni bilo izvedeno na pravno veljaven način. Ker najprimernejši kandidat ni bil predlagan v imenovanje in je tožena stranka morala direktorja imenovati izmed treh kandidatov, določbe 30. člena Statuta javnega podjetja niso zadostovale. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je pred glasovanjem s poslovniškimi sklepi natančneje določila način imenovanja direktorja. O vsebini teh sklepov (ki določajo, da je za direktorja imenovan tisti kandidat, ki prejme več kot polovico glasov vseh svetnikov in več kot ostala dva) sodišče nima pomislekov, saj niso v nasprotju s 3. odstavkom 30. člena Statuta javnega podjetja, niti z relevantnimi določbami Statuta občine in Poslovnika. V zvezi z ugovorom, da bi bilo ob takšnem načinu glasovanja istočasno lahko izvoljenih več kandidatov, pa sodišče dodaja, da gre za ugovor hipotetične narave. V tem primeru bi bilo tako glasovanje neveljavno in bi ga tožena stranka morala ponoviti, ob tem pa sprejeti še dodatne poslovniške sklepe, s katerimi bi preprečila istočasno izvolitev več kandidatov. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, da je glasovanje sporno in neveljavno, ker v zapisniku ni navedeno število neopredeljenih glasov, zaradi česar se število glasov "za" in "proti" ne ujema s številom prisotnih svetnikov. Po mnenju sodišča je pri glasovanju relevantno le število opredeljenih glasov, saj se na podlagi teh ugotovi, ali je bil predlagani sklep izglasovan ali ne. Če v zapisniku ni navedeno, koliko glasov je bilo neopredeljenih, glasovanje zaradi tega ni neveljavno. Število neopredeljenih glasov je namreč vedno implicitno izraženo v razliki med številom prisotnih glasovalcev (svetnikov) in številom opredeljenih glasov in ga je po potrebi vedno moč ugotoviti iz zapisnika o glasovanju.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).