Jedro

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi strani očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji ni imel nobenih izkušenj, torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Kraljevini Španiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 27. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 2. 2. 2026 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da tožnik v evidenco še ni bil vnesen niti kot prosilec niti kot tujec. Navedel pa je, da je imel v Kraljevini Španiji veljavno dovoljenje za prebivanje in uradni osebi predložil sliko že pretečenega dovoljenja za prebivanje v Kraljevini Španiji. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Kraljevine Španije v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem in 27. 3. 2026 prejela odgovor, da Kraljevina Španija v skladu z četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo prvi, drugi in tretji odstavek 12. člena. Iz prvega odstavka 12. člena Dublinske uredbe izhaja, da je, kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5.Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je bistvena pri presoji konkretnega primera ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema v Kraljevini Španiji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče ali nečloveško ravnanje.

6.Tožnik je navedel, da je v času svojega nahajanja v Kraljevini Španiji najprej bival pri bratu, nato pa sam. V azilnem domu ni bil nikoli nastanjen. Tožena stranka izpostavlja, da razen incidenta s policistom ob zasegu dovoljenja za prebivanje tožnik ni navajal nobenih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek mednarodne zaščite niti s komerkoli drugim. Težko sledi posplošenim in z ničemer izkazanim navedbam tožnika glede njegove izpostavljenosti represiji s strani španske vlade in zaključuje, da v nobenem smislu te navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju postopkov mednarodne zaščite in sprejema prosilcev. V zvezi z navedbami glede izkoriščanja, katerega naj bi bil tožnik deležen s strani delodajalcev v Kraljevini Španiji, pa tožena stranka poudarja, da so te navedbe za Dublinski postopek brezpredmetne. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne z nastanitvijo ne s postopkom mednarodne zaščite v Kraljevini Španiji ni imel stika, zato po mnenju tožene stranke ne more z uspehom uveljavljati kakršnihkoli elementov osebnih okoliščin in morebitnih sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik ni navedel kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali poniževalno ravnanje. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Kraljevino Španijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7.Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in očita toženi stranki, da se do njegovih konkretnih navedb glede dejanskega položaja v Kraljevini Španiji ni vsebinsko opredelila oziroma jih ni presojala z vidika morebitnih posledic njegove vrnitve v navedeno državo. V Španiji je prebival na podlagi dovoljenja za prebivanje, vendar tega ni mogel podaljšati, ker je ostal brez zaposlitve. Imel je tudi konflikt s policistom, ki ga je po njegovih navedbah ustavil brez razloga, pri čemer je tožnik izrecno navedel, da je šlo za rasistično ravnanje policista. Policist mu je odvzel dokumente, zaradi česar je zoper njega podal prijavo ter sprožil ustrezen postopek. Do teh navedb se tožena stranka sploh ni opredelila. V Španiji je bil izpostavljen izkoriščanju na delovnem mestu. Opravljal je delo brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi in brez urejenega pravnega statusa, delati je moral delati bistveno več ur, kot jih dopušča zakonodaja. Tudi teh navedb tožena stranka ni vsebinsko presojala. V Španiji je bil deležen represivnega ravnanja organov oblasti. Ob urejanju svojega statusa in pridobivanju dokumentov ni mogel učinkovito uveljavljati pravic, ki bi mu morale pripadati. Tožena stranka bi morala tožnika dodatno izprašati o okoliščinah zatrjevane represije ter ugotoviti, na katera ravnanja državnih organov se njegove navedbe nanašajo. V Španiji tožnik nikoli ni vložil prošnje za mednarodno zaščito in ni bil nastanjen v azilnem domu, zato njegove izkušnje s španskimi organi niso povezane z azilnim sistemom. Ravno zaradi tega bi morala tožena stranka posebej skrbno ugotoviti, kakšen bi bil njegov dejanski položaj po vrnitvi v Španijo in ali bi imel dejansko možnost do dostopa do pravic ter postopkov, ki mu pripadajo. Ker se do navedenih okoliščin tožena stranka ni opredelila, ni ugotovila vseh pravno pomembnih dejstev in ni opravila individualizirane presoje tožnikovega konkretnega položaja v primeru vrnitve v Španijo. Tožnik izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Španiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Opozarja, da je treba pri presoji njegove vrnitve v Kraljevino Španijo upoštevati tudi informacije o delovanju tamkajšnjega sistema obravnave tujcev in migrantov ter o dejanskih možnostih uveljavljanja njihovih pravic. Čeprav tožnik v Španiji ni bil prosilec za mednarodno zaščito, njegove osebne izkušnje kažejo na pomanjkljivosti pri zagotavljanju učinkovitega varstva pravic tujcev, zlasti oseb brez urejenega zaposlitvenega statusa oziroma oseb, ki se znajde v socialno ranljivem položaju. V Španiji je bil tožnik izpostavljen delovnemu izkoriščanju, večinoma je opravljal delo brez ustrezne pogodbe in brez zagotovljenega pravnega varstva, pri čemer pristojni organi takšnega položaja niso učinkovito preprečili. Tujcem ni vedno zagotovljeno učinkovito in enakopravno uveljavljanje pravic, ki jim formalno pripadajo. Tožena stranka bi morala podrobneje preveriti, ali bi bil po vrnitvi v Španijo deležen učinkovitega dostopa do postopkov, pravnega varstva in socialnih pravic ter ali bi se zaradi okoliščin njegovega primera lahko ponovno znašel v položaju socialne izključenosti, delovnega izkoriščanja oziroma diskriminatorne obravnave s strani državnih organov. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka svojih navedb o tem, da naj bi bila izpostavljena represiji s strani španske vlade in da ni mogla učinkovito uveljavljati svojih pravic, ko je šlo za urejanje njenega statusa, ni pojasnila niti z ničemer izkazala. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila, ki bi izkazovalo sistemske pomanjkljivosti v zveze s postopkom za mednarodno zaščito v Kraljevini Španiji. Tožeča stranka je bila izrecno pozvana, naj navede vse okoliščine, ki nasprotujejo njeni predaji Kraljevini Španiji. Po individualni presoji je bilo ugotovljeno, da ni zadržkov pred vrnitvijo tožeče stranke v Kraljevino Španijo. Glede očitka, ki se navezuje na dolžnostno ravnanje tožene stranke, pa se tožena stranka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, kjer je navedeno, da je o dolžnostnem ravnanju organov mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih v postopek predloži tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Kot pomembne se lahko izkažejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. V konkretnem primeru tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Kraljevini Španiji. Tožena stranka vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Kraljevini Španiji. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 13. 7. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med stranka sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ter pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Kraljevini Španiji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

13.Neutemeljene so tožbene navedbe, da se tožena stranka ni vsebinsko opredelila do tožnikovih navedb glede njegovega dejanskega položaja v Kraljevini Španiji. Do teh navedb se je opredelila, saj je na četrti strani sklepa navedla, da tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite in da ne more slediti njegovim navedbam glede izpostavljenosti represiji s strani španske vlade, ker jih je ocenila kot posplošene in z ničemer izkazane. Nadalje je navedla, da so brezpredmetne navedbe o izkoriščanju, ki naj bi ga bil tožnik deležen s strani delodajalcev v Kraljevini Španiji, tožnik namreč ni imel nobenega stika ne s postopkom mednarodne zaščite ne z nastanitvijo. Po mnenju sodišča je v navedeni zadevi ključnega pomena to, da tožnik v Španiji ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, zato so njegove navedbe o težavah v zvezi z dovoljenjem za prebivanje in zaposlitvijo nerelevantne.

1.V zvezi z tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka sama ugotavljati, kakšen bi bil tožnikov položaj v Španiji po vrnitvi, torej po tem, ko bi bil vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito, in da bi morala na lastno pobudo pridobivati informacije o tem, ali bi bil po vrnitvi v Španijo deležen učinkovitega dostopa do postopkov, pravnega varstva in socialnih pravic, pa sodišče pojasnjuje, da bolj aktivno tožena stranka dejanskega stanja ni bila dolžna ugotavljati. Kdaj se vzpostavi dolžnost države članice, da samoiniciativno pridobiva informacije o stanju azilnega sistema, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, kjer je navedlo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi strani očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema (točka 12 obrazložitve citiranega sklepa). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema (točka 15 obrazložitve citiranega sklepa). Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji ni imel nobenih izkušenj, torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.

2.Tožnik v tožbi tudi poudarja, da je bil deležen v Kraljevini Španiji diskriminatornega in represivnega ravnanja policista, ker mu je policist odvzel dokumente in da te okoliščine kažejo na to, da v praksi tujcem ni vedno zagotovljeno učinkovito in pravno uveljavljanje pravic. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da so v tej zadevi lahko relevantne le pomanjkljivosti v azilnem postopku v Kraljevini Španiji, kar pomeni, da so relevantna le tista ravnanja, ki se nanašajo na to, kako so obravnavani prosilci za mednarodno zaščito, niso pa relevantne morebitne druge pomanjkljivosti, ki se nanašajo na tujce, ki nimajo statusa prosilca za mednarodno zaščito. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, ki se je sicer nanašala na ravnanje hrvaških policistov, izhaja, da "pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s priloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, torej ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU" (11. točka obrazložitve citirane sodbe). V obravnavani zadevi gre za tožnika, ki v Kraljevini Španiji do sedaj ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, zato so njegove morebitne slabe izkušnje s policisti, tudi če so resnične, nerelevantne za ta primer.

3.Ker je zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.