Jedro

Ni podlage za vrnitev v naravi zazidanega stavbnega zemljišča, to je stavbnega zemljišča, na katerem stoji objekt - tržnica, ne glede na to, ali je ta zgrajen z dovoljenji ali brez dovoljenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2002. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 8.11.2001, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnika za vrnitev zemljišča, parcela št. 75/4 (danes parcela št. 277) k.o. T. v naravi ter odločila, da se upravičencema za navedeno zemljišče določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 23.925,26 DEM.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Glede na podatke v predloženih upravnih spisih sodišče soglaša s toženo stranko, da je zemljišče, ki je predmet tega postopka, glede na določbo Zakona o stavbnih zemljiščih zazidano stavbno zemljišče. Zato, in ker na njem stoji objekt, ki ni v lasti upravičencev in sicer tržnica, vrnitev zemljišča v naravi ni mogoča, kar izhaja iz določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da za odločitev v tej zadevi ni pomembno ali je bil objekt zgrajen z ustreznim upravnim dovoljenjem ali ne. Sodišče kot pravno nerelevanten zavrača tožbeni ugovor o začasnosti objekta. Ker je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da je na zemljišču, na katerem stoji tržnica, napeljana kanalizacija, elektrika in vodovod ter, da je zemljišče asfaltirano, objekt ustreza tehničnim zahtevam, ki jih mora izpolnjevati objekt, v katerem se izvaja tržnična dejavnost - pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Pravilnik, Uradni list RS, št. 28/93 in 110/02).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z ugotovitvijo glede statusa zemljišča. Ker je zavezanec za vrnitev zemljišča - zemljiškoknjižni lastnik, tudi izdajatelj potrdila o namembnosti zemljišča, dvomi v verodostojnost tega potrdila. Meni, da bi se moral status zemljišča ugotovitvi z izvedencem. O tem, da bi objekt odgovarjal tehničnim zahtevam v podatkih spisa ni nobenih dokazov. Glede na navedeno in ob dejstvu, da objekti niso bili postavljeni skladno z ustreznimi dovoljenji ter, da gre za začasen objekt, je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je veljal v času odločanja ter z Zakonom o graditvi objektov (ZGO). Meni, da sta navedena predpisa podlaga za presojo statusa zemljišča. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Krajevna skupnost T. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v ugotovljenem dejanskem stanju ter v določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Po tej določbi se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Prav to, ali gre v tem primeru za zazidano stavbno zemljišče ali ne, pa je v tem primeru sporno. Med tem ko tožena stranka ugotavlja, sodišče pa s tem soglaša, da je zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, zazidano stavbno zemljišče, tožeča stranka temu nasprotuje.

V smislu določbe 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), ki se po izrecni določbi 179. člena Zakona o urejanju prostora uporablja za nedokončane postopke denacionalizacije, je zazidano stavbno zemljišče gradbena parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Za opredelitev statusa zemljišča je torej odločilna namenska raba zemljišča. Stavbno zemljišče je zemljišče, ki leži v območju, ki je po planskih aktih opredeljeno kot območje stavbnih zemljišč. In če na tem zemljišču stoji objekt, je to zazidano stavbno zemljišče. V postopku je bilo ugotovljeno, da predmetno zemljišče po planskih aktih leži v območju stavbnih zemljišč, kar izhaja iz potrdila z dne 29.3.2001, ki ga je izdala Občinska uprava Občine T. in ne, kot v pritožbi navaja tožnik, Krajevna skupnost T. kot lastnik zemljišča. V postopku je bilo tudi ugotovljeno in to niti ni sporno, da je bilo zemljišče (ob podržavljenju vrt), po podržavljenju komunalno opremljeno in asfaltirano ter, da je na tem zemljišču tržnica, torej komunalni objekt. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča podlaga za ugotovitev, da je predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče in zato, glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, ni podlage za vrnitev v naravi. Za opredelitev statusa zemljišča namreč ni pomembno, kot zmotno meni tožnik, ali je objekt, v tem primeru tržnica, zgrajen z dovoljenjem ali brez, kot tudi ne, ali ustreza v predpisih določenim tehničnim zahtevam. Zadostuje že ugotovitev, da je na zemljišču zgrajen objekt. Tej ugotovitvi pa tožnik niti ne nasprotuje. Glede na navedeno je sklicevanje tožnika na določbe ZUN in ZGO neutemeljeno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.