Jedro

V obravnavanem primeru sta tožnika z vlogo zahtevala lokacijsko dovoljenje za postavitev dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev) k turistični kmetiji, ki nedvomno niso objekti, ki bi bili namenjeni kmetijski dejavnosti kmetije pač pa gre za objekte, ki so namenjeni turistični dejavnosti. Ker je gradnja na kmetijskih zemljiščih dopustna le izjemoma, teh izjem ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih dopušča zakon, v obravnavanem primeru ZKZ. Upravni organ je namreč dolžan v skladu z načelom zakonitosti uporabiti tisto pravno pravilo, ki velja ob času odločanja prvostopnega upravnega organa in ne ravno pravilo, ki je veljalo ob času vložitve vloge za izdajo dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2002. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Koper z dne 24.8.2001 (1. točka izreka odločbe) in zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev) na zemljišču parc. št. 100 k.o. ... zavrnila (2. točka izreka odločbe).

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v odločbi, ki je predmet upravnega spora. Pojasnilo je, da je tožena stranka v 1. točki odločbe pravilno odpravila odločbo Upravne enote Koper, saj je ta prvostopni organ zavrnil zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo izletniške kmetije oziroma kmetije odprtih vrat iz razloga, ker sta tožnika v vlogi z dne 10.3.1999 zahtevala izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev) in ne objekta izletniške kmetije, saj tak objekt že stoji. Tako je organ prve stopnje odločil v nasprotju z zahtevkom. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka pravilno zavrnila tudi zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev), ker je veljavna zakonodaja (Zakon o kmetijskih zemljiščih - ZKZ, Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih v občini - Odlok in Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti - Uredba) v času odločanja prvostopnega organa določala, da se na II. kmetijskem območju lahko gradi ali posega v prostor, vendar mora tak poseg služiti neposredni kmetijski proizvodnji oziroma gospodarski usmeritvi kmetije. Tedaj veljavni Odlok je treba tolmačiti z upoštevanjem določb ZKZ in mora poseg torej služiti neposredno kmetijski proizvodnji oziroma gospodarski usmeritvi kmetije, kar pomeni, da gradnja objekta, namenjenega za turistično dejavnost, ki po Uredbi ni kmetijska dejavnost, ni bila dovoljena. Zavrnilo je zato tudi tožbene ugovore, da bi ob pravočasnem odločanju upravnih organov bil zahtevek tožnikov lahko ugodno rešen. Zavrnilo je tudi ugovor ničnosti, saj je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega organa, ki bi lahko bila nična. Ker sta tožnika šele v tožbi postavila spremenjene zahtevke, je sodišče lahko presojalo zakonitost le izpodbijane odločbe v okviru zahtevka, ki sta ga tožnika postavila v upravnem postopku do izdaje odločbe na prvi stopnji.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče naloži upravnim organom izdajo odločbe o lokacijskem dovoljenju za gradnjo v skladu z lokacijsko dokumentacijo, vloženo dne 10.3.1999 in dopolnjene z dne 16.10.1999, ki je v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Menita, da odločitev tožene stranke ni pravilna, saj se je šele po vložitvi popolne vloge spremenil predpis o vrsti in številu prostorov v načrtovanem objektu kmečkega turizma in bi zato tudi potrditvi načelnika upravne enote morala tožena stranka ugoditi njuni pritožbi. Govorila sta tudi z več urbanisti, ki so se strinjali, da zaradi nepravočasnega odločanja upravnih organov ne bi smela biti njuna vloga zavrnjena. Enako je tudi s sodbo sodišča prve stopnje, ki je odkrilo nek novi razlog, da ne bi ugodilo njuni vlogi. Sodišče prve stopnje bi lahko Odlok občine (PUP) poslalo v oceno ustavnosti, ne pa da samo razsoja o tem in to v škodo tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev o zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe treba uporabiti določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96) in Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (Odlok, Uradne objave, št. 24/01), ki sta veljala v času odločanja organa prve stopnje. ZKZ je prepovedoval pozidavo najboljšega kmetijskega zemljišča, v določenih primerih pa je opravičeval postavitev določenih objektov, vendar le za kmetijsko dejavnost. Med taka zemljišča je po ZKZ šteti tudi zemljišča, ki so v planskem aktu lokalne skupnosti opredeljena kot 2. kategorija kmetijskih zemljišč, kamor sodi tudi zemljišče, ki naj bi bilo predmet pozidave v obravnavanem primeru. Taka zemljišča so po določbi 8. člena ZKZ in 2. odstavku 5. člena Odloka izjemoma lahko predmet pozidave, vendar le v primeru, če lokalna skupnost v planskem aktu določi, da se najboljša kmetijska zemljišča določijo za nekmetijsko rabo, in sicer med drugim tudi za gradnjo objektov, ki služijo primarni kmetijski proizvodnji (kot so hlevi, silosi, hmeljske sušilnice, vinske kleti, strojne lope in podobno). V obravnavanem primeru sta tožnika z vlogo zahtevala lokacijsko dovoljenje za postavitev dodatnega objekta z nastanitvenimi kapacitetami (8 apartmajev) k turistični kmetiji, ki nedvomno niso objekti, ki bi bili namenjeni kmetijski dejavnosti kmetije pač pa gre za objekte, ki so namenjeni turistični dejavnosti. Ker je gradnja na kmetijskih zemljiščih dopustna le izjemoma, teh izjem ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih dopušča zakon, v obravnavanem primeru ZKZ.

V obravnavanem primeru je za tožnika bila sporna zlasti uporaba Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (Odlok, Uradne objave, št. 24/01) in ZKZ, kot so ju obrazložili in uporabili upravna organa in sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z uporabo Odloka in ZKZ v obravnavani zadevi in zato zavrača pritožbene ugovore tožnikov kot neutemeljene. Upravni organ je namreč dolžan v skladu z načelom zakonitosti uporabiti tisto pravno pravilo, ki velja ob času odločanja prvostopnega upravnega organa in ne pravno pravilo, ki je veljalo ob času vložitve vloge za izdajo dovoljenja, kot to zmotno menita tožnika. Odlok je bil uveljavljen naslednji dan po objavi v uradnem glasilu občine, torej 27.6.2001, upravni organ prve stopnje je o zahtevku odločal 24.8.2001, pritožbeni organ pa 17.6.2002. Res je sicer, da je organ prve stopnje odločal nerazumno dolgo in je šele po pritožbi tožnikov zaradi molka organa o njuni vlogi odločil 24.8.2001. Vendar bi tožnika lahko pritožbo zaradi molka organa vložila takoj po izteku roka za odločanje prvostopnega organa o njuni vlogi z dne 10.3.1999 in ne šele dve leti kasneje, saj je ukrep pritožbe zaradi molka organa namenjen prav strankam, ki želijo pospešiti včasih nerazumno dolgotrajno odločanje upravnih organov.

Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tožnikoma pravilno pojasnilo, da bi tudi v primeru, če bi upravni organ prve stopnje odločal pred sprejemom Odloka, ko je veljal še Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (PUP, Uradne objave, št. 19/88), morala biti odločitev upravnega organa ista. Zaradi pravila skladnosti predpisov bi tedaj prvostopni upravni organ lahko uporabil Odlok (PUP, 19/88) le v mejah in v skladu z namenom, ki jih je določil ZKZ.

Zaradi navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča poseg v kmetijsko zemljišče za gradnjo turističnega objekta v času odločanja organa prve stopnje v smislu določbe 8. člena ZKZ ni bila dovoljena. Sodišče prve stopnje torej ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.