Jedro

O zahtevi za odpravo odločbe, po nadzorstveni pravici odloča organ druge stopnje v tem primeru ministrstvo, kot pristojni organ za izvajanje nadzora nad zakonitostjo aktov, izdanih s strani prvostopnega organa. Določba 2. odstavka 5. člena Zakona o vladi (ZVRS), po kateri vlada nadzoruje delo ministrstev še ni podlaga za odločanje o predlogu za opravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa U 5/2001-11 z dne 12.6.2003) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.12.2000 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice, da po nadzorstveni pravici odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22.22.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo M. z dne 9.11.1999 o zavrnitvi zahteve za dodelitev denarnega dodatka. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z določbo 1. odstavka 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in z določbo 1. odstavka 274. člena ZUP. Ugotovila je, da nobeden od razlogov za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni podan.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka za odločanje o zahtevku tožnice ni bila stvarno pristojna in bi morala zahtevek zavreči. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici predstavlja hierarhični nadzor, ki se razlikuje od instančnega nadzora. V skladu z Zakonom o vladi je vlada pooblaščena za nadzorstvo nad drugim upravnim organom. Zato lahko po nadzorstveni pravici odloča o odpravi ali razveljavitvi odločbe ministrstva. Po ZUP je možnost zoper vsako odločbo o nadzorstvu podrejenega organa po njeni izdaji odpraviti. Nasprotno stališče pomeni omejevanje možnosti uveljavljanja nadzora po nadzorstveni pravici. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Institut odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici ureja ZUP v členih od 274 do 277. Gre za izredno pravno sredstvo, ko se v upravnem postopku pod zakonsko določenimi pogoji, izvaja tako imenovani hierarhični nadzor pristojnih organov nad zakonitostjo odločb, izdanih na prvi stopnji (1. odstavek 276. člena ZUP). Gre za nadzor organov druge stopnje nad zakonitostjo odločb izdanih na prvi stopnji.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi v obravnavani zadevi, ko je z izdano drugostopno odločbo, v pritožbenem postopku postala dokončna in tudi pravnomočna odločba prvostopnega upravnega organa (Centra za socialno delo M.), o zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, v skladu z 276. členom ZUP, moralo odločati Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kot pristojni organ za izvajanje nadzora nad zakonitostjo aktov, izdanih s strani navedenega prvostopnega organa. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za odločanje o zahtevku tožnice ni bila stvarno pristojna odločati in bi morala zahtevek tožnice zavreči. Sodišče prve stopnje tudi pravilno navaja, da na takšno odločitev ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica zahtevala odpravo drugostopenjske upravne odločbe. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je po določbi 1. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ in je zaradi tega moralo sodišče prve stopnje tožbi ugoditi in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo odpraviti in jo v skladu z 2. odstavkom citiranega člena vrniti toženi stranki, da v ponovnem postopku, upoštevaje pravilno stališče sodišča prve stopnje, kar se tiče postopka, ponovno odloči o zahtevku tožnice oziroma ravna v skladu z določbo ZUP.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedene določbe ZUP ni mogoče sprejeti stališča, ki ga tožena stranka uveljavlja v pritožbi, to je o tem, da je izredno pravno sredstvo odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici možno zoper vsako odločbo podrejenega organa. Ko že navedeno je uporaba tega izrednega pravnega sredstva možna le zoper odločbo prve stopnje. V konkretnem primeru gre za dvostopenjsko odločanje, organ druge stopnje je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in ne tožena stranka, zato bi lahko odločitev o odpravi po nadzorstveni pravici sprejelo le navedeno ministrstvo, ne pa tudi tožena stranka. Določba 2. odstavka 5. člena Zakona o vladi po kateri vlada nadzoruje delo ministrstev še ni podlaga za (vsebinsko) odločanje o predlogu za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.