Jedro

Zgolj splošno nestrinjanje s prisojeno višino odškodnine ne vzbudi prav nobenega dvoma v njeno ustreznost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.9.2012 odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 10.784,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več oziroma drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.276,05 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se je pritožil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prisodi odškodnino v višini, kot jo zahteva (s stroškovno posledico). Sodišče naj bi pri določitvi odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti premalo upoštevalo dejstvo, da je utrpel izredno hude telesne poškodbe (zlome treh vretenc), v zvezi z njimi pa izredno hude telesne bolečine, ki so trajale do zaključka zdravljenja v decembru 2009. V nadaljevanju navaja, da so bile te stalno prisotne, in opisuje, kako so se izmenjavale glede na svojo intenzivnost. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da je fizične bolečine trpel tudi v procesu izvajanja aktivne fizioterapije v Z. L. (ki jo je ponovil tudi kasneje). Ker ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca (ki so potrdile medicinske dokumentacijo ter tožnikove navedbe), predvsem pa ni upoštevalo nevšečnosti, ker se je 4 dni nahajal v bolnišnici, 14 dni v zdravilišču, vseh obiskov v zvezi s fizioterapijami in pregledi, dejstva, da je bil 21-krat slikan (pri čemer so uporabili kar 11 filmskih folij velikega formata) ter da si je leto in pol bolečine lajšal z analgetiki, je sodišče glede fizičnih bolečin ter nevšečnosti nepopolno ugotovilo dejansko stanje (prisoditi bi mu moralo celotni zahtevani znesek v višini 15.000,00 EUR). Pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo ne tožnikovih trditev in ne ugotovitev izvedenca, ki je navedel, da so pri njem ostale trajne posledice tako v anatomskem, funkcionalnem kot estetskem smislu. Prav tako ni dovolj upoštevalo trajne posledice zloma 12. prsnega vretenca, prizadetosti prvega ledvenega vretenca oziroma njegove zgornje terminalne plošče (pritožba navaja, kaj naj bi izvedenec v zvezi s tem izpovedal). Premalo je upoštevalo tudi dejstvo, da je pri tožniku zaradi stisnjenja vretenc in kifoze (grba) podana za 4 cm manjša telesna višina. Sodišče naj bi nepopolno ugotovilo funkcionalne poškodbe (sam je navedel zmanjšano gibljivost hrbtenice, ki gre na račun poškodbe segmenta med zadnjim prsnim (Th 12) in prvim ledvenim (L1) vretencem), prav tako ni upoštevalo, da je tožniku po serijskem zlomu reber ostala zmanjšana pljučna kapaciteta, zadebelitve na mestu zloma, ki se tipljejo na levi strani prsnega koša, premalo pa tudi dejstvo, da so zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane (saj ne more hoditi in delati povsem zravnano, težko zdrži dalj časa v prisilnih držah, po daljšem sedenju v avtu ga boli v predelu med prsno in ledveno hrbtenico, ne more prenašati in tudi ne dvigovati bremen težjih od par kg, ne more se ukvarjati s športi, kjer so velike vertikalne obremenitve, težko leži na hrbtu). Sodišče je glede tožnikovih poškodb napačno ugotovilo dejansko stanje, na to pa, ko mu ni priznalo vse zahtevane odškodnine, napačno uporabilo tudi materialno pravo. Neutemeljeno mu ni priznalo stroška pred pravdo pridobljenega mnenja dr. F. K. v znesku 888,00 EUR. Ker sam ne razpolaga z medicinskim znanjem, je mnenje potreboval za opredelitev vseh telesnih poškodb in utrpljenih trajnih posledic (kljub temu mu toženka ni želela izplačati pravične odškodnine) oziroma za postavitev odškodninskega zahtevka (in kasneje vložitev tožbe). V sodnem postopku postavljeni izvedenec je to mnenje v celoti potrdil. 4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se je pritožila zoper odločitev o odškodnini prisojeni za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (spornih naj bi bilo 5.500,00 EUR), saj naj bi bil v obeh primerih prisojen previsok znesek (napačno naj bi bilo uporabljeno materialno pravo). Sodišče naj bi glede na ugotovitve izvedenca R. o telesnih poškodbah, njihovi teži in zdravljenju nepravilno uporabilo določbe 179. in 182. člena OZ. V nadaljevanju navaja, kakšne poškodbe oziroma telesne bolečine naj bi tožnik utrpel (poudarja, da je slednji bolečine trpel precej manj kot eno leto, večina pa naj bi odpadla na lahke telesne bolečine, bolniški stalež naj bi bil kratek, podvržen ni bil nobeni operaciji, hospitaliziran pa je bil štiri dni). Pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem naj bi znašala 9.000,00 EUR. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izvedenec ugotovil glede zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Poudarja, da tožnik večino življenjskih aktivnosti še vedno lahko opravlja, prav tako opravlja enak poklic kot prej (poklic inštruktorja avtošole). Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti naj bi znašala 12.500,00 EUR. Glede na napačno odločitev o višini odškodnine naj bi bila napačna tudi odločitev o stroških.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

9. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je sodišče prve stopnje (tudi) pri določitvi odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki jih je tožnik zatrjeval in izvedeni dokazni postopek (v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke) potrdil. To velja tako glede zatrjevanih telesnih bolečin (trditve o izredno hudih bolečinah, ki naj bi trajale do zaključka zdravljenja v decembru 2009, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto; (1) takšno novoto predstavlja tudi pritožbeni opis stalno prisotnih bolečin, katerih intenzivnost naj bi se menjala) (2) kot tudi trditev o pretrpljenih nevšečnostih (sodišče prve stopnje je tudi v tem oziru upoštevalo vse, kar je ugotovil oziroma potrdil izvedenec, in sicer tudi v zvezi z jemanjem analgetikov) (3). Podobno kot je pavšalna (in zato posledično neupoštevna) pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca, je moč ugotoviti tudi za trditev, da pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo ne tožnikovih trditev in ne ugotovitev izvedenca. Tudi v tem okviru je namreč sodišče prve stopnje navedlo in ustrezno upoštevalo vse ugotovitve izvedenca R. o posledicah utrpljenih poškodb, ki jih tožnik v pritožbi obsežno navaja (v ta ovir sodijo vse posledice zaradi poškodb vretenc, medtem ko zmanjšana pljučna kapaciteta zaradi zloma reber s strani izvedenca ni bila potrjena) (4). Zgolj splošno nestrinjanje s prisojeno višino odškodnine ne vzbudi prav nobenega dvoma v njeno ustreznost. V tej zvezi pa so neutemeljene prav tako presplošne (5) (in hkrati ne povsem logične) trditve, da naj bi sodišče prve stopnje glede poškodb napačno ugotovilo dejansko stanje, na to pa, ker tožniku ni priznalo vse zahtevane odškodnine, napačno uporabilo tudi materialno pravo.

10. Slediti pa ni moč niti pritožbenim očitkom zaradi nedosojene odškodnine za strošek pred pravdo pridobljenega mnenja dr. F. K. v znesku 888,00 EUR. Toženka je tem stroškom kot nepotrebnim ugovarjala takoj v odgovoru na tožbo, na kar pa tožnik ni „odreagiral“ oziroma ni podal razlogov, ki bi omogočali drugačen zaključek. Šele v pritožbi podani razlogi o tem, zakaj naj bi bili ti stroški potrebni, pa predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi 337. člena ZPP).

V zvezi s toženkino pritožbo:

11. Neprepričljivi so tudi toženkini pritožbeni očitki, češ da naj bi sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca R. o telesnih poškodbah, njihovi teži in zdravljenju pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nepravilno uporabilo določbe 179. in 182. člena OZ. Kot je bilo poudarjeno, je tudi pri določitvi odškodnine iz obeh omenjenih naslovov ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki jih je tožnik zatrjeval in izvedeni dokazni postopek (v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke) potrdil. Zgolj omenjanje s strani izvedenca ugotovljenih okoliščin v nasprotno ne prepriča. Pri navajanju kakšne telesne bolečine je tožnik utrpel, toženka tudi spregleda, da je slednji 5 do 6 tednov trpel hude bolečine, med zdravljenjem ves čas tudi občasne, telesne bolečine pa bo trpel tudi v bodoče. Podobne ugotovitve veljajo tudi glede zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ta sicer večino svojih življenjskih aktivnosti še vedno lahko opravlja, prav tako še vedno opravlja enak poklic kot prej (poklic inštruktorja avtošole). Kljub temu pa obseg oziroma narava zmanjšanja njegovih aktivnosti (zmožnosti) na različnih življenjskih področij, kot je to ugotovil in natančno opisal postavljeni izvedenec, nedvomno upravičuje tudi višino iz tega naslova prisojene odškodnine.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njunih pritožb (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Bolečin s takšno intenzivnostjo ne omenja niti izvedenec.

(2) Tožnik v postopku na prvi stopnji tudi ni podal nobenih trditev glede bolečin v času izvajanja fizioterapije (tudi sicer je sodišče prve stopnje te okoliščine upoštevalo v okviru neprijetnosti med zdravljenjem, torej praktično v istem sklopu).

(3) Sama trditev o tem, da si je bolečine lajšal z analgetiki leto in pol, pa (kar se tiče časovnega vidika) predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(4) Trditve o zadebelitvah na mestu zlomov so ne samo nove, ampak tudi sicer neobrazložene z vidika trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

(5) Enako velja, kar se tiče trditev o postopkovnih kršitvah.