Jedro

Delavec je do nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta upravičen le, če dopusta objektivno ni mogel izrabiti. Tožnik izrabe dopusta niti ni zahteval in se je za njegovo neizrabo sam odločil, zato mu nadomestilo oziroma odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta ne pripada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek v višini 560,00 EUR po plačilu davkov in prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila ter neto znesek v višini 1.200,00 EUR po plačilu davkov in prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 237,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, sodišču prve stopnje pa zadevo vrne v novo sojenje. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik 12. 8. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi poziva za sodelovanje v mednarodni civilni misiji A. v B. (tujina) sta stranki 23. 12. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi, z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi pa je bilo določeno, da bo tožnik opravljal delo od 9. 1. 2011 do 8. 1. 2012 v tujini. Tožnik je po vrnitvi 3. 2. 2012 vložil zahtevo za varstvo pravic, pri čemer je komisija za pritožbe zahtevo zavrgla kot prepozno. O zahtevi pa je odločil tudi predstojnik, po prejeti odločbi pa je tožnik lahko v 30 dneh vložil tožbo, kar je storil pravočasno. Tožnik je teoretično imel možnost, da svoj neizrabljeni dopust za leto 2011 izrabi do 31. 12. 2012, kar je še v referenčnem obdobju, vendar je tožena stranka s sklepi pokazala, da mu izrabe ne bo omogočila. Glede odškodnine za letni dopust za leto 2011 tožnik navaja, da je v misiji A. pridobil pravico do 2,5 dneva letnega dopusta in 1,5 dneva kompenzacije delovnega časa. Tožena stranka je s svojimi ravnanji posredno priznala, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Tožena stranka je tudi tožniku določila, da je dolžan dopust izrabiti po dogovoru do 30. julija naslednjega leta. Sodišče tudi neutemeljeno navaja, da ni relevantno dejstvo, da je tožena stranka sodelavcema C.C. in D.D. omogočila izrabo dopusta po sklepu delodajalca. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, dokazne predloge za zaslišanje C.C. in D.D. pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik izbran za sodelovanje v mednarodni civilni misiji A. v B. (tujina), pri čemer je sklenil pogodbo o zaposlitvi 23. 12. 2010 skupaj z aneksom št. 1, v katerem je bilo določeno, da bo delo opravljal od 9. 1. 2011 do 8. 1. 2012. Tožena stranka mu je izdala sklep, s katerim je pridobil pravico do izrabe letnega dopusta v višini 32 dni. Tožnik je po vrnitvi z misije zaprosil za izrabo letnega dopusta pri svoji vodji enote, ta pa je s sklepom z dne 8. 3. 2012 odločil, da tožniku pripadata dva dni letnega dopusta. Tožnikova pritožba na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja je bila s sklepom 28. 3. 2012 zavržena kot prepozna. Predstojnik je o tožnikovi zahtevi odločil, nato je tožnik vložil pritožbo, ki pa ni odločala v 30 dneh, zato je tožnik vložil tožbo v 30 dneh.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) je v 163. členu urejal izrabo letnega dopusta in v 4. odstavku določal, da delavec, ki dela v tujini, lahko v celoti izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo delodajalca. Tožnik bi torej lahko dopust za leto 2011 izrabil do 31. 12. 2012, torej je ob vložitvi tožbe še imel možnost, da v referenčnem obdobju dopust koristi. Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (Ur. l. RS, št. 20/2006 - ZNOMCMO) določa, da je „napotena oseba“ oseba, ki je v delovnem razmerju z državnim ali drugim organom. Izbrani kandidat sklene pogodbo o zaposlitvi s predstojnikom organa, kjer ima sklenjeno delovno razmerje, pri čemer pogodba o zaposlitvi vsebuje tudi določila glede letnega dopusta in načina izrabe letnega dopusta, pri čemer je njegova izraba odvisna od delovnih potreb. Delavec, ki ne more izkoristiti letnega dopusta za tekoče leto, ga izkoristi po vrnitvi v Republiko Slovenijo na podlagi potrdila mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu.

7. Tožnikove navedbe glede izrabe letnega dopusta za dva delavca in sicer C.C. in D.D. so za rešitev predmetne zadeve brezpredmetne, saj tudi če sta navedena sodelavca po vrnitvi koristila letni dopust, to še ne pomeni, da je imel tožnik pravico do izrabe dvojnega dopusta. Zaradi navedenega tudi njuno zaslišanje ni bilo potrebno. Kot je potrdil sam tožnik na zaslišanju, ni bilo sporno, da je med trajanjem misije izrabil 30 dni dopusta, pripadalo mu je 32 dni dopusta, kar je odločil tudi tožnikov predpostavljeni, tožnik pa je imel do 31. 12. 2012 pravico izrabiti še ta dva dopusta, pri čemer iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo že 22. 5. 2012. Glede izrabe letnega dopusta za leto 2010, pa je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik pravico do izrabe letnega dopusta v višini 32 dni, pri čemer je izrabil 18 dni, preostalih 14 dni pa bi tožnik lahko izrabil do 30. 6. 2011. Tožnik je bil do konca junija 2010 v bolniškem staležu, nato je od julija do konca oktobra delal le polovični delovni čas. Ker je bila po tožnikovi oceni plača prenizka, za izrabo letnega dopusta nikoli ni zaprosil, pri čemer je 8. 1. 2011 že odpotoval v tujino. Njegova pravica do izrabe dopusta za leto 2010 je ugasnila najkasneje 30. 6. 2011. Kot je odločilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 256/2013 je delavec do nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta upravičen le, če dopusta objektivno ni mogel izrabiti, tožnik pa izrabe dopusta niti ni zahteval in se je za njegovo neizrabo sam odločil. Torej mu nadomestilo oziroma odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta ne pripada.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.