Up-123/96

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe F. H. iz D. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba F. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št.VIII Ips 103/95 z dne 13. 2. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi z dne 30. 4. 1996 in s sklicevanjem na vloge, ki jih je dostavil že pred tem, vključno z vlogami v zadevi št. Up-63/93, smiselno zatrjuje, da sodišča o njegovem zahtevku niso odločala nepristransko in brez nepotrebnega odlašanja. V ustavni pritožbi ponavlja zahtevek, da naj ga delodajalec, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo zaradi domnevnega neopravičenega izostanka pet zaporednih delovnih dni, sprejme nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožnik kot podlago za svoj zahtevek šteje odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani št. S 1567/91 z dne 14. 2. 1992, s katero je le-to ugotovilo, da mu delovno razmerje na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5. 8. 1991 ni prenehalo, ker sklep ni postal dokončen in izvršljiv, ker o njegovem ugovoru zoper ta sklep tožena stranka ni odločila. Iz navedb sodbe Vrhovnega sodišča pa je razvidno, da je Sodišče združenega dela Republike Slovenije prvostopno odločbo št. S 1567/91 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V tako ponovljenem postopku in ob upoštevanju, da je zbor delavcev o pritožnikovem ugovoru dne 28. 10. 1991 odločil (in ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zavrnil), je sodišče prve stopnje pritožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in ugotovilo, da je pritožnikovo delovno razmerje trajalo do 5. 5. 1992. Zato je toženi stranki naložilo, da mu izplača pripadajočo plačo v določenem znesku in zamudne obresti. Sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče sta takšno odločitev potrdili. Pritožnik, ki z odločitvijo ni zadovoljen, graja delo nekaterih imenovanih sodnikov in tudi poslovanje sodišč, ki naj bi posameznih dejanj ne opravila v predpisanih rokih.

2.Ustavno sodišče ni instančno sodišče sodiščem, ki odločajo v delovnih in socialnih sporih, in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo samo po sebi v izpodbijanih sodbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnik ni izkazal, saj to, da je v pravdi odločeno v korist nasprotne stranke, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila odločitev pristranska. Razlogom izpodbijane sodbe in odločb, s katerimi so sodišča utemeljila svojo odločitev o kršitvi delovnih obveznosti , pa tudi ni mogoče odreči razumne presoje. Ker se varstvo pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja nanaša na odločanje o tožbenem zahtevku, ne pa na posamična dejanja sodišča, z zatrjevanimi nepravilnostmi tudi ni bilo oziroma ni moglo biti poseženo v ustavno varovano pravico.

3.Ker očitno ne gre za kršitev ustavnih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude