Jedro

Za nično po 3. točki 267. člena ZUP se lahko izreče le odločba, katere izrek izrecno nasprotuje pravnemu redu in te nepravilnosti ni mogoče odpraviti v upravnem ali sodnem postopku. Odločba, ki dovoljuje karanteno, ki je že po naravi stvari začasno dejanje, ne pomeni take izvršitve odloka, ki je območje, kjer naj bi se karantena izvajala, razglasil za naravni rezervat, v katerem je prepovedano naseljevanje tujih živalskih vrst.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške veterinarske uprave z dne 13.7.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izrekla za nično odločbo veterinarske inšpekcije Sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti obalnih občin z dne 19.4.1994, s katero je bila dovoljena uvedba karantene za nameravane uvožene mladice japonskih rakcev v bazenih solin. Tožena stranka je navedeno odločbo izrekla za nično po 3. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku iz razloga, ker je ni mogoče izvršiti. Izdana naj bi bila v nasprotju z odlokom o razglasitvi Krajinskega parka (Primorske novice - Uradne objave, št. 5/90), ki je območje, kjer naj bi bila omenjena karantena, razglasil za naravni rezervat in v tem območju prepovedal naseljevanje tujih živalskih vrst. Tožnik s tožbo odločbo izpodbija, ker meni, da bi ta bila neizvršljiva, če bi dovoljevala izvršitev kaznivega dejanja, za kar pa v tem primeru ni šlo. To odločbo je bilo mogoče izvršiti. Naročnik - tožnik bi mladice vložil v bazene in spremljal njihovo obnašanje v karanteni 21 dni, tako kot je bilo z odločbo določeno. S tem bi bila odločba izvršena. Tožnik ugovarja izpodbijani odločbi, ker jo je podpisal inšpektor, ne pa direktor ali vodja Republiške veterinarske uprave. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Dodaja še, da gre v tem primeru za pravno nemožnost izvršitve odločbe, ker je ta v nasprotju s pravnim redom oziroma določenim predpisom. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. točke 267. člena ZUP se izreče za nično odločba, ki je ni mogoče izvršiti (pravno ali dejansko). Na tej podlagi se po mnenju sodišča izreče za nično lahko le taka odločba, katere izrek izrecno nasprotuje pravnemu redu in te nepravilnosti naknadno ni mogoče odpraviti v upravnem ali sodnem postopku. V tem primeru je tožena stranka ničnost odločbe oprla na dejstvo, da je bila ta izdana v nasprotju z občinskim odlokom, ki je območje, kjer naj bi se izvajala karantena, razglasil za naravni rezervat, v katerem je prepovedano naseljevanje tujih živalskih vrst. Karantena že po naravi same stvari, pomeni le neko začasno dejanje, ne pa trajnega dejanja, kakršno je z navedenim odlokom (naseljevanje tujih živalskih vrst) prepovedano.

Ker odločba, glede na navedeno, ne vsebuje nepravilnosti, ki bi imela za posledico ničnost, torej pravno nemožnost izvršitve po 3. točki 267. člena ZUP, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Neutemeljena pa je tožbena navedba, da je izpodbijano odločbo izdala nepristojna oseba tožene stranke. Zakon o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list RS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88) v 66. členu določa, da inšpektor samostojno opravlja zadeve inšpekcijskega nadzorstva, odloča o upravnih in drugih ukrepih, za katere je pooblaščen.