Jedro

Tožeča stranka kot upravljalec odlagališča za nenevarne odpadke mora poskrbeti za ravnanje z zbranimi odpadki skladno z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih, kar je skladno z obstoječimi predpisi začasno možno zagotoviti na različne načine in ne le z obdelavo zbranih odpadkov v regijskih centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Koper je z izpodbijano odločbo naložil tožeči stranki, da najkasneje do 30.9.2010 zagotovi, da se bodo na odlagališču za nenevarne odpadke A. odlagali samo tisti komunalni odpadki, ki bodo predhodno obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1 Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09), ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vrednosti biološko razgradljivih odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme, takoj pa preneha z odlaganjem mulja iz komunalne čistilne naprave B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica za okolje in prostor dne 6.5.2010 opravila inšpekcijski pregled na odlagališču za nenevarne odpadke Sežana, katerega upravljalec je tožeča stranka, na sedežu le te, dne 7.5. in 11.6.2010 pa je pregledala dokumentacijo, dne 14.6.2010 pa je bil opravljen ponovni pregled na odlagališču v A. Ob tem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 31.12.2004 pridobila okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča z veljavnostjo do pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega, oziroma najdlje do 31.10.2007. Z odločbo o spremembi in podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, pa je bilo dne 30.10.2007 obratovanje odlagališča A. podaljšano do 15.7.2009. Dne 28.1.2009 je tožeča stranka na Agencijo RS za okolje ponovno podala vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za odlaganje odpadkov, ki pa še ni rešena. V nadaljevanju navaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da tožeča stranka zbrane in pripeljane mešane komunalne odpadke odlaga brez vmesnih postopkov obdelave, s katerimi bi zmanjšala količino odloženih odpadkov. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih v 1. odstavku 5. člena namreč izrecno predpisuje, da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke. Za obdelane komunalne odpadke se v skladu z določbo 3. odstavka istega člena Uredbe štejejo le komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1, ki je sestavni del navedene Uredbe, ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 98/07), v 2. odstavku 34. člena določa, da se lahko do 15.7.2009, na obstoječih odlagališčih, odlagajo, med drugim tudi mulji iz komunalnih čistilnih naprav ne glede na vsebnost TOC in kurilne vrednosti v teh odpadkih. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da se na odlagališču A. odlagajo neobdelani komunalni odpadki, s tem pa je bila kršena določba 5. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. V zvezi z odlaganjem odpadnega mulja iz komunalne čistilne naprave B., pa je bil kršen 2. odstavek 34. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 0613-24/2010-2 z dne 18.10.2010, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so inšpekcijski postopki, ki se izvajajo po celi državi zoper osebe, ki upravljajo odlagališča, nezakoniti in protipravni, ker z njimi tožena stranka prikriva in prenaša svojo odgovornost za ravnanje z odpadki na upravljalce odlagališč, čeprav niso ne država ne lokalne skupnosti izpolnile svojih obvez s področja ravnanja z odpadki in niso zgradile ustreznega sistema infrastrukturnih objektov, ki bi omogočali obdelavo odpadkov v skladu s predpisi. V nadaljevanju navaja, da odpadkov ni mogoče obdelovati kjerkoli in kakorkoli, pač pa le v regijskem centru za ravnanje z odpadki. Takih regijskih centrov, kjer bi bilo mogoče odpadke obdelati, pa v Sloveniji ni. Šele ko bo država in lokalne skupnosti izpolnile svoj del obveznosti iz uzakonjenega sistema ravnanja z odpadki, bo mogoče v okviru inšpekcijskega nadzora zahtevati obdelavo odpadkov. Do takrat pa izpodbijane odločbe sploh ni mogoče izvršiti, zato je nična. Za obdelavo odpadkov je treba zgraditi objekt, ki pa ga v postavljenem roku (do 30.9.2010) ni mogoče zgraditi, saj je zanj treba poleg vseh ostalih dovoljenj tudi gradbeno dovoljenje, ki pa ga do navedenega datuma ni mogoče pridobiti. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa navaja, da delovodja odlagališča, ki je bil prisoten pri inšpekcijskem pregledu, ni odgovorna oseba zato tudi ni mogel podati pripomb na zapisnik. Poleg tega navaja, da so nekatere navedbe v zapisniku zavajajoče, čeprav bi moral biti zapisnik sestavljen tako, da njegova vsebina ni dvoumna in nejasna. Tako iz zapisnika z dne 6.5.2010 izhaja, da sta dva delavca sortirala odpadke, iz zapisnika z dne 14.6.2010 pa opisuje dogodek, ko so bili na odlagališče pripeljani odpadki s podjetja C. V zvezi z navedenimi odpadki je v zapisniku izjava delovodje, da odlaganje takih odpadkov poteka vedno enako. Ob tem pa je imel delovodja v mislih odlaganje odpadkov v vrečah iz podjetja C., s katerim ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo, po kateri podjetje C. samo dovaža večjo količino komunalnih odpadkov. Glede na vse navedeno, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zvezi z ugovori, da bi morale država in lokalne skupnost zagotoviti ustanovitev regijskih centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki, sodišče ugotavlja, da mora tožeča stranka kot gospodarski subjekt sama pravočasno zagotoviti izpolnjevanje predpisov o ravnanju z odpadki in drugih povezanih predpisov vključno s pridobitvijo ustrezne pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki za odlagališče odpadkov, ki ga upravlja. Te obveznosti izhajajo predvsem iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki v 5. členu določa, da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke, za takšne odpadke pa se štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1, ki je sestavni del Uredbe ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja osebnosti biološko razgradljivih sestavih odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. Tožeča stranka kot upravljalec odlagališča za nenevarne odpadke mora torej poskrbeti za ravnanje z zbranimi odpadki skladno z Uredbo. To pa je, skladno z obstoječimi predpisi o ravnanju z odpadki in drugimi predpisi o delovanju javnih podjetji začasno možno zagotoviti na različne načine in ne le z obdelavo zbranih odpadkov v regijskih centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki iz priloge 10 Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Zaradi povedanega torej tudi ne drži očitek tožeče stranke, da je izpodbijana odločba neizvršljiva in zaradi tega nična. Glede ugovora o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa sodišče ugotavlja, da je inšpektorica opravila neposreden ogled na odlagališču v prisotnosti delovodje le tega in pregled celotne dokumentacije, ki se nanaša na odlagališče in odlaganje odpadkov. Na ugotovitve inšpekcije je imela tožeča stranka možnost dati pripombe, kar pa ni storila. Ne glede na navedeno pa tudi sicer le sortiranje odpadkov, tudi če bi se izvajalo, brez dodatnih postopkov obdelave, ne predstavlja obdelave odpadkov v skladu z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških je bilo odločeno skladno s 4. odst. 25. čl. ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če je sodišče tožbo zavrnilo.