Jedro

Števec prevoženih kilometrov v motornem vozilu je namenjen ravno temu, da navzven izkazuje skupno število prevoženih kilometrov navedenega vozila. Glede na izključeno jamstvo za stvarne napake bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na znižanje kupnine lahko uspela samo, v kolikor bi zatrjevala in dokazala, da je tožena stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedela za neskladje med izkazanim stanjem na števcu vozila in dejansko prevoženimi kilometri vozila.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del (1. in 3. točka izreka) prvostopenjske sodbe potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 351,14 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki 1.413,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2006 dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka), iz česar izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 12.562,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov toženi stranki v višini 908,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka izpodbija tisti del prvostopenjske sodbe, v katerem ni uspela v postopku, to je zavrnilni del sodbe v 2. točki izreka in odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu tudi preizkušalo prvostopenjsko sodbo (1. odst. 350. čl. ZPP).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v okviru tožbenega zahtevka uveljavljala povrnitev preveč plačane kupnine za kupljeno rabljeno vlečno vozilo pri toženi stranki v posledici uveljavljanega jamčevalnega zahtevka znižanje kupnine zaradi skrite napake na predmetu nakupa. Na ta račun je uveljavljala plačilo zneska 2.910.838,00 SIT, kar sedaj predstavlja vrednost 12.146,71 EUR. Drugi del zahtevka pa je tožeča stranka utemeljevala na sklenjenem dogovoru med pravdnima strankama, na osnovi katerega se je tožena stranka tožeči zavezala za odpravo očitnih napak povrniti 60 % vrednosti novih pogonskih pnevmatik ter stroške popravila voznikovega sedeža in barvanja medosnega spojlerja po dostavi računov s tem v zvezi. Odločitev o povrnitvi 60 % vrednosti pogonskih pnevmatik je zaobsežena v neizpodbijanem delu sodbe prvostopenjskega sodišča (1. točka izreka), zato je predmet pritožbenega preizkusa zgolj odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo 417,29 EUR (prej 100.000,00 SIT) stroškov popravila voznikovega sedeža in barvanja medosnega spoljarja.

Glede dela zahtevka, ki ga je tožeča stranka utemeljevala kot uveljavljanje jamčevalnega zahtevka na znižanje kupnine zaradi skrite napake, je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, iz katere bi izviralo jamčevanje tožene stranke za napake. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da je tožena stranka za zatrjevano skrito napako vedela.

Tožeča stranka v pritožbi izrecno pritrjuje dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka sporno vozilo kupila po principu videno-kupljeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke pri sklepanju prodajne pogodbe s tožečo stranko nastopala kot posrednik (kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi) ali kot prodajalec (kot je zatrjevala tožeča stranka v tožbi), ali kot komisionar (kot se tožeča stranka sklicuje v pritožbi), navedena pogodbena klavzula pomeni, da je tožeča stranka pristala na izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake na predmetu nakupa v smislu 1. odstavka 466. člena Obligacijskega zakonika. Tovrstnega učinka navedene pogodbene klavzule tožeča stranka izrecno ne izpodbija niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da je v primeru tovrstne izključitve odgovornosti za stvarne napake prodajalčevo jamčevanje za napake zoženo na dejanski stan iz 2. odstavka 466. člena OZ, za katerega pa trditveno in dokazno breme nosi tožeča stranka, ki uveljavlja tožbeni zahtevek iz naslova jamčevanja za napake. Tožeča stranka je kot skrito napako na predmetu nakupa utemeljevala na okoliščinah, da je naknadno ugotovila, da ima predmetno vozilo dejansko precej več prevoženih kilometrov, kot je to prikazano na števcu. Trditve tožeče stranke je v tem smislu mogoče razumeti kot zatrjevanje stvarne napake v smislu 3. točke 459. čl. OZ. Gre za drugačne lastnosti vozila, kot so bile izrecno ali molče dogovorjene med pogodbenima strankama ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Števec prevoženih kilometrov v motornem vozilu je namenjen ravno temu, da navzven izkazuje skupno število prevoženih kilometrov navedenega vozila. Kot rečeno pa bi glede na izključeno jamstvo za stvarne napake tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na znižanje kupnine lahko uspela samo v kolikor bi zatrjevala in dokazala, da je tožena stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedela za neskladje med izkazanim stanjem na števcu vozila in dejansko prevoženimi kilometri vozila. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka tovrstne trditvene podlage v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni ponujala, iz česar se tako izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neizkazanih materialnopravnih predpostavk uveljavljanega jamčevalnega zahtevka iz skritih napak.

V kolikor je pritožbeno sklicevanje, da je bilo toženi stranki kot profesionalnemu prodajalcu vozil znano, zakaj tožnik zahteva servisno knjižico glede na splošno znano dejstvo, da prihaja pri nakupu rabljenih vozil do zbijanja kilometrov, razumeti kot zatrjevanje, da naj bi iz teh okoliščin tožena stranka morala sklepati na zatrjevano neskladje med stanjem na števcu vozila in dejansko prevoženimi kilometri, pa predstavljajo tovrstne pritožbene trditve zatrjevanje nove dejanske podlage, ki je tožeča stranka ni podajala pred prvostopenjskim sodiščem, niti ni utemeljila, da jih pravočasno ni mogla navesti v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP. Zato predstavljajo tovrstne trditve nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi sicer predstavlja v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je tožeča stranka opozarjala toženo stranko na neizročitev servisne knjižice glede na dogovor ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe le podlago za ugovor delne neizpolnitve, iz česar bi tožeča stranka lahko uveljavljala le izpolnitveni zahtevek, ne pa jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi preostalega dela zahtevka, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na dogovoru o povrnitvi stroškov popravila vozila. Sodišče prve stopnje je v tem delu povzelo vsebino dogovora, ki izhaja iz predloženega zapisa na listovni A4, po katerem se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki povrnila stroške popravila sedeža in barve po dostavitvi računa o nastalih predmetnih stroških. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na povrnitev zneska 100.000,00 SIT oziroma sedaj 417,29 EUR utemeljevala zgolj s sklicevanjem, da je potrebna dela opravila sama v lastni režiji in zatrjevala, da naj bi strošek s tem v zvezi znašal najmanj 100.000,00 SIT. Kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke glede nedokumentiranosti tako uveljavljanih stroškov tožeča stranka svojih trditvenih navedb v tem delu ni dopolnila, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo, saj iz trditev tožeče stranke ne izhaja strukturiranost stroškov, ki naj bi nastali tožeči stranki (stroški dela, stroški materiala) in katerih povrnitev naj bi uveljavljala od tožene stranke na podlagi dogovora z dne 28. 02. 2006. Ob tako pomanjkljivih trditvah tožeče stranke se izkaže tudi v tem delu kot neutemeljen pritožbeni očitek glede napačne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča. Ker že zgoraj navedeni materialnopravni razlogi izkazujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu sodbe, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede položaja tožene stranke kot posrednika pri sklepanju kupoprodajne pogodbe s tožečo stranko. Iz enakih razlogov se izkažejo kot neodločilni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je bila na vozilu, ki je bila predmet nakupa s strani tožeče stranke, dejansko pomanjkljivost, ki jo je tožeča stranka opredeljevala kot skrita napaka.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) je ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki nastale potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer v skladu z odvetniško tarifo za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk) in 2 % materialnih stroškov (12,5 % materialnih stroškov (12,5 točk), skupaj 637,5 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 351,14 EUR.