Jedro

Uporaba kriterija delovne uspešnosti po pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev iz leta 1998 se navezuje na sistem ugotavljanja delovne uspešnosti, ki je v ocenjevalnem obdobju zadnjih 18 mesecev pred ugotavljanjem presežnih delavcev pri toženi stranki veljal za določanje plač. Zato ne gre za retroaktivno uporabo določb pravilnika, čeprav je bilo v prejšnjem pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev točkovanje delovne uspešnosti urejeno drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 35/99 (z dne 5.2.1999) ter sklepa komisije za pritožbe o zavrnitvi ugovora (z dne 5.3.1999) ter - priznanje obstoja delovnega razmerja od 19.9.1999 do vrnitve na delo, vpis delovne dobe in prijavo v socialno zavarovanje. Obenem je sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrecno poudarja, da tožena stranka ni ugotavljala delovne uspešnosti, ampak je za določitev presežkov po novem pravilniku uporabila le del delovne uspešnosti, to je normativ tožnice, ne glede na to, kakšna dela - svoja ali kakšna druga - je v oddelku montaže opravljala. To je nepravilno, ker je bila tožnica občasno razporejena na razne druge delovne operacije, katerih ni bila vajena. Sodišče je v celoti verjelo le dokazom toženke, vključno z izpovedbama prič M. M. in S. M., pri katerem je v obrazložitvi povzelo le del njegove izpovedbe. Priča S. M. je izpovedala, da so delavke, tudi tožnica, v teku ocenjevalnega obdobja delale v različnih oddelkih, kar ni bilo njihovo stalno delo, zato dela objektivno niso zmogle oz. niso bile usposobljene dosegati normativov kot na svojem delu v oddelku montaže. S takim sistemom, ki ni izločil vplivov razporejanja v druge oddelke, je tožena stranka nepravično in nezakonito uvrščala delavke med presežke. Tožnica tudi v pritožbi poudarja, da je imela toženka veljavni pravilnik o delitvi plač, ki ureja vprašanje ugotavljanja in izplačevanja plač po kriteriju delovne uspešnosti na podlagi količine, kakovosti in gospodarnosti. V pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev pa je tožena stranka drugače definirala pojem delovne uspešnosti za ugotavljanje presežkov. Novi pravilnik je uporabila za nazaj, za dve leti in več, čeprav je retroaktivna veljavnost akta prepovedana z ustavo. Delovno uspešnost bi morala ugotavljati v skladu z določbami pravilnika o osebnih dohodkih, ki je veljal v celotnem obdobju, za katerega se je ugotavljala delovna uspešnost tožnice in ostalih delavk. Če bi tako ravnala, ne bi mogla iz delovnega procesa izločiti starejših delavk, ki objektivno ne zmorejo tako visoko presegati norme kot mlajše in povsem zdrave delavke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Skladno z določbami 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) organ upravljanja oz. delodajalec sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi med drugim tudi seznam delavcev, katerih delo je iz nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno in ki jim preneha delovno razmerje. Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter kriterije, ki se uporabljajo pri določitvi teh delavcev, urejajo določbe 29. ter 31. do 36.h člena ZDR ter določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97) in 18. do 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/96, 14/99). Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev izveden ob upoštevanju navedenih predpisov ter splošnega akta tožene stranke - Pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev, ki je bil sprejet v letu 1998 in določa med drugim tudi metodologijo točkovanja pri določanju presežnih delavcev. Tožnica je bila pravilno uvrščena med presežne delavce, ki jim preneha delovno razmerje, zato sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zakonita.

Dne 27.1.1999 je uprava tožene stanke sprejela program prestrukturiranja in reševanja trajno presežnih delavcev. Tožnica je bila uvrščena na seznam trajno presežnih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, ob kumulativni uporabi kriterijev delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe (kar je v skladu z 19. členom panožne kolektivne pogodbe oz. z določbami pravilnika tožene stranke, v katerem je povzet sistem točkovanja iz panožne kolektivne pogodbe za določanje presežnih delavcev). Tožnica je bila ocenjena s 43 točkami, kolikor znaša seštevek točk po posameznih kriterijih. Po kriteriju delovne uspešnosti je bila ocenjena z -20 točkami, ker je bila njena delovna uspešnost ocenjena kot podpovprečna, za strokovno izobrazbo je prejela +20 točk, za delovne izkušnje +27 točk, po kriteriju delovne dobe (25 let) pa +15 točk. Ocenitev tožnice, vključno z oceno delovne uspešnosti, je v skladu s pravilnikom tožene stranke, ki določa, da se za neposredno proizvodne delavce delovna uspešnost ugotavlja na osnovi povprečnega doseganja norme. Upošteva se fond delovnih ur delovnih dni v zadnjih 18 mesecih pred ugotavljanjem trajno presežnih delavcev, zmanjšan za 30 dni dopusta ter 1/2 ure na dan za malico, pri čemer se upoštevajo ure polne zmožnosti za delo. Podpovprečna delovna uspešnost se oceni z -20 točkami, povprečna z 10 točkami, nadpovprečna pa s 40 točkami, pri čemer se ugotovi povprečna uspešnost po posameznih oddelkih, določi rang povprečja v razponu +-2,5%, nato pa se s povprečjem primerjajo podatki o doseganju norme za posameznega delavca za obdobje zadnjih 18 mesecev (15., 16. člen pravilnika tožene stranke). Citirane določbe pravilnika so usklajene z 19. členom panožne kolektivne pogodbe, ki določa kriterije za določanje presežnih delavcev. Tožena stranka je imela pooblastilo v svojem splošnem aktu urediti način ugotavljanja povprečne delovne uspešnosti, ker sicer uporaba kriterija ne bi bila mogoča. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je tožena stranka določila retroaktivno veljavnost pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev za več let nazaj. Uporaba kriterija delovne uspešnosti po pravilniku iz leta 1998 (ki je bil sprejet po uveljavitvi panožne kolektivne pogodbe v letu 1996 in usklajen z njenimi določbami) se namreč navezuje na sistem ugotavljanja delovne uspešnosti, ki je ocenjevalnem obdobju zadnjih 18 mesecev pred ugotavljanjem presežnih delavcev pri toženi stranki veljal za določanje plač. Zato ne gre za retroaktivno uporabo določb pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev, čeprav je bilo v prejšnjem pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev točkovanje delovne uspešnosti urejeno drugače (v odvisnosti od doseganja oz. preseganja norme, ne pa v odvisnosti od povprečnega doseganja norme v oddelku). Za proizvodne delavce je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ves čas veljalo, da se njihova plača določa v odvisnosti od doseganja normativov, to materijo pa so urejali interni akti tožene stranke (pravilnik o osebnih dohodkih in drugih prejemkih z dne 18.11.1992 ter pravilnik o normativih časa v neposredni proizvodnji iz leta 1996). Tožena stranka je torej upoštevala tudi določbo 5. odstavka 19. člena panožne kolektivne pogodbe, po katerem se kriterij delovne uspešnosti delavca ugotavlja najmanj za dobo enega leta popolne zmožnosti za delo pred ugotavljanjem presežnih delavcev. Tega kriterija ni mogoče uporabiti le v primeru, če delodajalec ni imel izdelanega sistema ugotavljanja delovne uspešnosti v tem obdobju, oz. če delavec v tem obdobju ni delal. Ker je imela tožena stranka izdelan sistem ugotavljanja delovne uspešnosti za proizvodne delavce ves čas ocenjevalnega obdobja, ki se je tudi uporabljal za določanje plač, je morala uporabiti kriterij delovne uspešnosti za določitev trajno presežnih delavcev.

Tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka s sistemom, ki ni izločil vplivov razporejanja delavcev v druge oddelke, nepravično in nezakonito uvrščala delavke med presežke, niso utemeljene. Delovni proces običajno terja občasno razporejanje delavcev v druge oddelke, tako da ne opravljajo svojega stalnega dela, ampak drugo delo. Res je, da to lahko vpliva tudi na doseganje norme, vendar se temu v delovnem procesu ni mogoče izogniti; vsi delavci v proizvodnji so približno v enakem položaju in morajo občasno delati druga dela. Zato teh okoliščin niti ni mogoče posebej upoštevati pri ugotavljanju trajnih presežkov.

Tožena stranka tudi ni v ničemer drugače definirala pojem delovne uspešnosti v pravilniku o ugotavljanju trajno presežnih delavcev, glede na ureditev v splošnih aktih, ki urejajo plače. Kriterij delovne uspešnosti se ne ugotavlja le glede na količino opravljenega dela, ampak se upošteva tudi kvaliteta, četudi gre za normirana dela (po pravilnikih tožene stranke se v normo ne štejejo izdelki slabe kvalitete, oz. delavec dobi plačilo šele, ko izdelke popravi v mejah zahtevane kvalitete, če po svoji krivdi izdela nekvalitetne izdelke). Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker je bila tožnica zakonito določena kot presežna delavka, ki ji preneha delovno razmerje, sta izpodbijana sklepa zakonita. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev in v zvezi s tem tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).