Jedro

Varščina je namenjena le začasnemu zavarovanju položaja nasprotnega udeleženca za škodo, ki bi jo utegnil utrpeti zaradi spremembe tuje sodne odločbe v postopku s pravnimi sredstvi v državi izvora. Ker je tuja sodna odločba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za naložitev plačila varščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom R 365/2016 z dne 7. 10. 2016 razglasilo za izvršljivo sodbo italijanskega Sodišča v Vicenzi - Ločeni oddelek v Schiu. št. 485/10, opr. št. 696/02 z dne 23. 11. 2010. Po ugovoru nasprotnega udeleženca se je izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je postopek razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe s sklepom z dne 29. 9. 2017 prekinilo do odločitve Prizivnega sodišča v Benetkah na zahtevo nasprotnega udeleženca, ki je zoper sodno odločbo v državi izvora vložil redno pravno sredstvo. Ker je predlagatelj v vlogi z dne 15. 11. 2017 sporočil, da je bila pritožba nasprotnega udeleženca zavrnjena, je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (točka I) in zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe (točka II). Nasprotnemu udeležencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

3. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Kot bistveno navaja, da ni prejel vloge predlagatelja s sodbo Prizivnega sodišča v Benetkah, zaradi česar se do nje ni mogel opredeliti. Po mnenju pritožnika je sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa brez vročitve omenjene vloge prekršilo načelo kontradiktornosti v postopku razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe (tretji odstavek 43. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska Uredba1), 7. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - v nadaljevanju ZMZPP). Opozarja, da bi mu morala biti v skladu z načelom enakosti in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave) v postopku zagotovljena možnost, da se opredeli do vlog predlagatelja, zlasti kadar v njih navaja pravno relevantna dejstva, ki lahko bistveno vplivajo na potek in izid postopka. Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do njegovega predloga, da izvršbo pogoji s plačilom 25.000,00 EUR varščine na podlagi 3. točke 36. člena (pravilno 46. člena) Bruseljske Uredbe. Meni, da je navedel utemeljene razloge za določitev varščine, saj je pojasnil škodljive posledice priznanja izvršljivosti zanj in za ženo ter predložil dokazila o likvidacijskem postopku nad predlagateljem. Čeprav je določitev varščine možnost (in ne obveza) sodišča, bi se moralo sodišče do predloga opredeliti. Poudarja, da sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, zaradi česar je podana ovira po prvem odstavku 34. člena Bruseljske Uredbe. Denarne terjatve iz tuje sodbe se namreč ne da določiti - datum zapadlosti terjatve ni razviden, višina stroškov pa je nedoločena. To nasprotuje 21. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) o primernosti izvršilnega naslova. Pojasnjuje, da iz sodbe izhaja znesek stroškov 11.500,00 EUR (in ne 16.779,88 EUR). Prvi stavek točke c.) izreka tuje sodne odločbe namreč določa, da nasprotni udeleženec dolguje le 2/3 od 11.500,00 EUR. V ta znesek pa so po italijanskem pravu že vključene takse in nagrade odvetnikov, splošni stroški, DDV in prispevek CPA.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek kršitve načela kontradiktornosti, ker sodišče pritožniku ni vročilo vloge predlagatelja z dne 15. 11. 2017, v kateri je predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka in predložil sodbo Prizivnega sodišča v Benetkah. Prvostopenjsko sodišče predloga za nadaljevanje postopka ni vročalo v odgovor, saj se v skladu s petim odstavkom 208. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP), _stranki, ki ni_ predlagala nadaljevanja postopka, vroči le sklep o nadaljevanju postopka. Nasprotni udeleženec pa že na zadnjo pripravljalno vlogo (odgovor na ugovor) predlagatelja z dne 20. 3. 2017 ni odgovoril (replike 42.b člen ZIZ niti ne predvideva), čeprav mu je bila vročena tri mesece pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da mu je sodišče s takšnim postopanjem onemogočilo opredelitev do vloge, ki bi lahko bistveno vplivala na potek in izid postopka. Pravni položaj toženca se namreč ne bi mogel spremeniti. Za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe se ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora. Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe); po drugi strani pa skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora (prvi odstavek 46. člena Bruseljske uredbe). Vložitev pravnega sredstva je le pogoj, da sodišče odloča o prekinitvi postopka, in ne pomeni, da sodišče mora prekiniti postopek. Odločitev o prekinitvi postopka je torej prepuščena diskreciji sodišča2. To pomeni, da bi sodišče lahko razglasilo izvršljivosti tuje sodne odločbe brez prekinitve postopka že pred odločitvijo Prizivnega sodišča v Benetkah. V tem primeru bi lahko izvršbo pogojevalo s plačilom varščine, ki bi jo samo določilo (tretji odstavek 46. člena Bruseljske uredbe). Ker pa je sodišče ugodilo primarnemu predlogu in postopek prekinilo, o podrednem predlogu za plačilo varščine ni smelo odločati (tretji odstavek 182. člena ZPP). Varščina je namreč namenjena le začasnemu zavarovanju položaja nasprotnega udeleženca za škodo, ki bi jo utegnil utrpeti zaradi spremembe tuje sodne odločbe v postopku s pravnimi sredstvi v državi izvora. Ker je tuja sodna odločba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za naložitev plačila varščine. Zato se v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno izrecno opredeliti do pritožnikovega predloga za plačilo varščine.

6. Razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe temelji na medsebojnem zaupanju držav članic. Dopustno jo je zavrniti (ob odločanju o ugovoru) ali razglasitev njene izvršljivosti preklicati (ob odločanju o pritožbi) le iz omejenih razlogov, navedenih v 34. in 35. členu Bruseljske Uredbe (prvi odstavek 45. člena Bruseljske Uredbe). Tuje sodne odločbe pa ni dovoljeno preverjati glede vsebine (36. člen in drugi odstavek 45. člena Bruseljske Uredbe). Pri tem sodišče preizkuša obstoj razlogov iz 34. in 35. člena Bruseljske Uredbe izključno v mejah ugovornih razlogov3. Nasprotni udeleženec okoliščin iz 34. člena Bruseljske Uredbe v ugovoru ni zatrjeval. Pritožbene navedbe o nejasnosti izreka sodbe, češ da denarne terjatve ni mogoče določiti, ker ni razviden datum zapadlosti, niti višina stroškov, kar naj bi nasprotovalo 21. členu ZIZ, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Ker nasprotni udeleženec ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP). Iz izreka tuje sodne odločbe je tudi sicer jasno razvidna višina stroškov, ki jih dolguje pritožnik. Nejasno določen datum zapadlosti pa lahko predstavlja zgolj oviro pri izvršbi na plačilo obresti, ne nasprotuje pa očitno slovenskemu javnemu redu4. Vsako nasprotovanje pravni ureditvi države priznanja namreč ne predstavlja hkrati tudi kršitve njenega javnega reda. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi vsebinskega preverjanja sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistvenega oziroma temeljnega. Nasprotovanje javnemu redu je torej podano le, če bi bil rezultat nevzdržen. S preširoko razlago pojma javni red bi se sicer lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih odločb, ki je v tem, da stranke niso postavljene pred zahtevo, da morajo v postopkih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov5. 7. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP (v zvezi z 111. členom ZMZPP) je Vrhovno sodišče odločilo, da nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V skladu s prehodno določbo 66. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev, t.i. Uredba Bruselj I bis), se Uredba št. 44/2001 še naprej uporablja, če je bila sodna odločba izdana v sodnem postopku, ki je bil pričet pred 10. 1. 2015. 2 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS Cp 9/2016 z dne 19. 5. 2016, Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013, Cpg 4/2010 z dne 13. 7. 2010, Cpg 4/2009 z dne 7. 9. 2010 in A. Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, 2005, št. 6-7, str. 1118-1130. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 11/2017 z dne 7. 9. 2017. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 7/2016 z dne 15. 7. 2016. 5 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013, Cp 9/2016 z dne 19. 5. 2016 in Cpg 7/2016 z dne 15. 7. 2016.