Jedro

Tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva ugotovitev, da je določena pogodba neobstoječa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da kupoprodajna pogodba št. 532 z dne 15.12.1992 med prodajalcem Republiko Slovenijo, ki jo zastopa direktor Zavoda K. in kupcem N.P., katere predmet naj bi bilo enosobno stanovanje v izmeri 9,10 m2 v hiši Š. 18, L., ki stoji na parc. št. 143 vl. št. 81 k.o. Š., ne predstavlja veljavnega pravnega posla in se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Odločilo je tudi, da morajo prva tožena stranka, druga tožena stranka in drugi stranski intervenient, to je K. povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 332.440,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da K., ki je v imenu Republike Slovenije sklenil kupno pogodbo z drugo toženko, ni imel pooblastila Republike Slovenije.

Zoper sodbo se pritožujeta tako druga tožena stranka N. P. kot Republika Slovenija.

N. P. uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da je bila sporna pogodba sklenjena 15.12.1992, šele po sedmih letih pa jo je tožnik izpodbijal s tožbo. Na podlagi pogodbe je prišlo do nadaljnjih pogodb. V nepremičnino je bilo vlagano. Pogodba je bila izpolnjena, prišlo je do realizacije nadaljnjih pogodb. Pri takem stanju se ni mogoče sprenevedati, da sporna pogodba ni posel in da se šteje, da sploh ni bila sklenjena. Ta pravni akt je imel posledico. Sodišče je spregledalo, da je dejansko neupravičeni zastopanec Mestna občina Ljubljana - MOL, ki je lastnik sporne nepremičnine. Republika Slovenija kot nelastnik tudi naknadno ne bi smela odobriti sporne pogodbe. Neupravičeno zastopana MOL kot dejanski lastnik pa je pravni posel 15.12.1992 molče odobrila. MOL je torej za posel vedela. Nikoli ga ni izpodbijala.

Republika Slovenija sodbo izpodbija v 2. točki izreka, torej v odločitvi o pravdnih stroških, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da v zvezi z zahtevkom, postavljenim proti Republiki Sloveniji, vsaka stranka nosi svoje stroške oziroma da stroške, ki so nastali Republiki Sloveniji do modifikacije zahtevka, naloži v plačilo tožeči stranki. Navaja, da je tožeča stranka v tožbi postavila proti Republiki Sloveniji zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe. Takemu zahtevku je tožena stranka Republika Slovenija ugovarjala. Potem ko je sodišče prve stopnje najprej zahtevku zoper Republiko Slovenijo ugodilo, je bila na pritožbo Republike Slovenije sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prejemu drugostopne sodbe je tožeča stranka zahtevek modificirala tako, da ni več zahtevala, da naj se ugotovi, da je pogodba, ki naj bi jo sklenila Republika Slovenija, nična. Postavila je zahtevek, da pogodba ne predstavlja veljavnega pravnega posla in se šteje, da sploh ni bila sklenjena. Ko je sodišče takemu zahtevku ugodilo, je iz obrazložitve razvidno, da je hkrati tudi ugotovilo, da prvotožena stranka Republika Slovenija ni mogla vedeti za sporno pogodbo in je tudi ni odobrila. Večina pravdnih stroškov je nastala v zvezi s prvotno postavljenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti. V zvezi s tem zahtevkom so Republiki Sloveniji nastali stroški, ki jih v pritožbi natančno navaja. Stroškov, ki so nastali v zvezi z zahtevkom na ničnost pogodbe, ni mogoče šteti za potrebne stroške v zvezi z modificiranim zahtevkom.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi druge tožene stranke N.P.: Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ugotovitev sodišča prve stopnje pod točko 1 predstavlja ugotovitev, da je pogodba, tako kot je v izreku opisana, neobstoječa. Niti Zakon o obligacijskih zahtevkih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ niti OZ izrecno o takih pogodbah ne govorita. Vendar pa tako teorija kot sodna praksa take pogodbe poznata (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 504; enako Pravosodni bilten št. 3, letnik 2001, str. 83, Ničnost in izpodbojnost prof.dr. Ade Polajnar Pavčnik; sodba Višjega sodišča v Kopru, Cp 1096/99 z dne 12.4.2000 - str. 457 iste knjige Obligacijskega zakonika; II Ips 13/99, str. 504 iste knjige Obligacijskega zakonika).

Pri neobstoječi pogodbi tako do pogodbe sploh ne pride, vendar pa je glede posledic, ki v zvezi z neobstoječo pogodbo nastanejo, treba upoštevati pravila, ki zadevajo nično pogodbo. V obravnavanem primeru je to vprašanje pomembno glede na določbo 109. člena ZOR. Po tej določbi namreč na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanje sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Gre namreč za vprašanje, ali tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva ugotovitev, da je določena pogodba neobstoječa. Za tak primer namreč tu gre, saj tožnik ni bil pogodbena stranka v pogodbi, za katero se je v postopku izkazalo, da sploh ni bila sklenjena. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je za tak primer, ko je torej tretja oseba izkazala interes za tako ugotovitev oziroma ko nobena od pravdnih strank interesa tožnika ni zanikala, treba upoštevati določbo 109. člena ZOR (sedaj enako 92. člen OZ). To torej pomeni, da ima tožnik kot zainteresirani pravico zahtevati ugotovitev neobstoja pogodbe, čeprav ni bil stranka pogodbe, ki se je kasneje izkazala za neobstoječo. Da gre za tako pogodbo oziroma, da K. oziroma njegov direktor ni imel pooblastila od Republike Slovenije, (3. odst. 88. člena ZOR) v postopku ni sporno. Ugotovitev, da med Republiko Slovenijo in drugo toženko pogodba ni nastala, je torej točna. Ali pa je zaradi tega nastala pogodba med drugo toženko in kom drugim, bodisi Mestno občino Ljubljana, bodisi K., pa za ta postopek ni odločilno, saj sporna ugotovitev v morebitna druga razmerja ne posega. Zato tudi ni treba odgovarjati na pritožbene trditve, ki jih druga toženka postavlja v zvezi z Mestno občino Ljubljana.

Pritožbena trditev, da Republika Slovenija pogodbe sploh ne bi mogla odobriti, ker ni bila lastnica prostorov, je na načelni ravni sicer pravilna; vendar pa je treba upoštevati, da pogodbenika veže tudi prodaja tuje stvari (460. člen ZOR). Torej ni nemogoče, da bi Republika Slovenija odobritev dala, čeprav ni bila lastnica prostorov. Ko pritožba pravi, da bi moralo sodišče zahtevek zaradi dejanskega izpolnjevanja pravnih poslov zavrniti, tožnik pa zahtevati odškodnino od povzročitelja te nevšečne situacije, pa je treba povedati, da za tako rešitev ni podlage, ima pa druga toženka, če misli, da so izpolnjeni pogoji, možnost svoje pravice uveljaviti po

4. odstavku 88. člena ZOR.

O pritožbi prve tožene stranke Republike Slovenije: Pritožbene trditve niso upoštevne. Bistveno je namreč, da se prva toženka ni pritožila zoper odločitev o stvari sami. Torej je sprejela položaj tožene stranke, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. V pravdi torej ni uspela, zato mora stroške povrniti (1. odstavek 154. člena ZPP).

Prva tožena stranka samo s pritožbo zoper stroškovni del ne more uspešno uveljavljati, da je večina stroškov nastala v zvezi s prvotnim zahtevkom. Vprašanje, ali je pri "modifikaciji zahtevka" šlo v resnici za spremembo tožbe oziroma za umik prvotnega zahtevka, pri odločanju o stroških ni več odločilno, kajti odločitev pod točko 1 v glavni stvari je za prvo toženo pravnomočna. Tako na ostale pritožbene trditve v zvezi s stroškovnim delom ni treba odgovarjati.

Po vsem povedanem je bilo treba obe pritožbi zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).