Jedro

Stanje, ko je bilo področje črpanja naplavin pravno sicer regulirano z zakonom, ki pa se s strani države zaradi nastale pravne praznine ni izvajal, istočasno pa se je dopustilo izvajanje dejavnosti proti odškodnini v obliki plačila vodnega prispevka, pomeni le drugačno izvajanje zakona. Z drugimi besedami je torej država takšno početje v kritičnem obdobju legalizirala.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v T. je z izpodbijano sodbo obd. D.Š. iz razloga po 3.tč. 358.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1.odst. 211.čl. KZ. Po 1.odst. 96.čl. ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrada njegovega zagovornika, naložilo v breme proračuna. Na podlagi 3.odst. 105.čl. ZKP pa je oškodovano Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom, napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3.tč. 1.odst. 370.čl. v zvezi s 1.odst. 373.čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter obdolženca spozna za krivega in mu izreče primerno kazen, oziroma, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik ter predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obdolženca je v odgovoru na mnenje višje državne tožilke vztrajal pri stališču, da pritožba ni utemeljena, ob tem pa je predložil tudi podatke o plačanem vodnem prispevku obdolženca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno razsodilo, ko je obdolženca oprostilo obtožbe. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, sprejete zaključke pa podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da razlogom izpodbijane sodbe ni potrebno kaj bistveno novega dodati. Nobenega dvoma sicer ni, da je obdolženec v času od 30.06.1999 do 30.09.2000 iz struge reke S. izkopal očitano mu količino mineralnih surovin, katere je nato prodal kot gramoz, čeprav za tak poseg v naravne dobrine ni imel koncesije v smislu Zakona o varstvu okolja. Res pa tudi je, da država teh koncesij vse do leta 2002 ni podeljevala, niti in podaljšala vodno-gospodarskih soglasij, ki so urejala tehnične pogoje za izkop naplavin. Kot je to podrobneje pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je tedaj na območju Upravne enote T. bilo več podjetnikov, ki so se ukvarjali z izkopom naplavin iz struge reke S. in nihče od njih te dejavnosti v kritičnem obdobju ni opravljal zakonito. To pa zato, ker so enim vodno-gospodarska soglasja, ki so do leta 1993 bila pogoj za opravljanje te dejavnosti, že potekla, medtem ko drugi, med katerimi je bil tudi obdolženec, teh soglasij niso pridobili. Kolikor pritožba navaja, da je obdolženec vedel, da bi moral pridobiti vodno-gospodarsko soglasje, ta trditev sicer drži in izhaja tudi iz zagovora obdolženca, je pa povsem nepomembna ob tem, da vodno-gospodarskega soglasja ni bilo mogoče pridobiti dokler si izvajalec ni pridobil koncesije. Le-teh pa država, kot že rečeno, vse do leta 2002 sploh ni podeljevala in sicer kot je razumeti izpovedbo priče R.T., sekretarja z Ministrstva za okolje in prostor, ker je bil zakon glede načina podeljevanja koncesije po presoji Ustavnega sodišča pomanjkljiv in je ravno v kritičnem času na tem področju vladala pravna praznina. To pa ne pomeni nič drugega kot to, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da država, čeprav je obravnavano dejavnost pravno formalno sicer določila v zakonu z dodeljevanjem koncesij, pa zakona ni izvajala in je na drugi strani tolerirala, da se je protipravno jemanje naplavin s strani večjega števila podjetnikov tedaj izvajalo. Vendar pa so le-ti, kot je poudaril tudi R.T., kot odškodnino za črpanje naplavin državi plačevali tako imenovano vodno povračilo in takšno povračilo je po ugotovitvah izpodbijane sodbe plačeval tudi obdolženec. Čeprav je višja državna tožilka v pisnem mnenju izrazila pomisleke v pravilnost sodbe glede plačevanja prispevkov, pa je obdolženčev zagovornik v odgovoru na mnenje višje državne tožilke predložil kopije izpiskov o plačanem vodnem prispevku tako, da pomislekov v tej smeri ne more biti. S tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Na podlagi povedanega je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da obdolžencu s tem, ko je enako kot ostali podjetniki črpal vodne naplavine, čeprav ni imel koncesije, ni dokazana protipravnost takšnega početja. Stanje, ko je bilo področje črpanja naplavin pravno sicer regulirano z zakonom, ki pa se s strani države zaradi nastale pravne praznine ni izvajal, istočasno pa se je dopustilo izvajanje dejavnosti proti odškodnini v obliki plačila vodnega prispevka, pomeni le drugačno izvajanje zakona. Z drugimi besedami je torej država takšno početje v kritičnem obdobju legalizirala in ker je obdolženec ravnal povsem enako kot ostali podjetniki in tudi odnos države do njega je bil enak kot do drugih, ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da je bil obdolženčev odnos do spoštovanja pravne države oziroma njenih pravil, drugačen. Ker pribava vodno-gospodarskega soglasja tedaj sploh ni bila možna brez koncesije, tudi ne gre sprejeti pritožbenih očitkov, da je bilo ravnanje tistih podjetnikov, ki so že podali vložene zahteve, sicer nezakonito, pa vendar bolj "moralno" kot pri obdolžencu. Kar se morale tiče je le opozoriti na izpovedbo R.T., ki je v spornem času zastopal Ministrstvo za okolje in prostor in ki je izpovedal, da je obravnavano dejanje z moralnega vidika težko oceniti kot krajo. Zato se glede na vse povedano izkaže, da nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo tudi, da obdolžencu glede na vse okoliščine primera ni dokazano, da je ravnal z namenom protipravne prilastitve tuje stvari. Kolikor se pritožbene očitke razume tudi v smeri izpodbijanja tega zaključka, pritožba nima prav. Ne le, da se je obdolženec zgledoval po ostalih podjetnikih pri pridobivanju naplavin, temveč se je udeleževal sestankov pri občinskem županu, ki so bili s predstavniki države (R.T.) sklicani prav zaradi razreševanja nastale problematike. Slednje kaže, da obdolženčev namen ni šel v smeri, da bi svoje dejanje nezakonito opravljal, saj se je z njo nenazadnje tudi preživljal temveč, da se zadeve uredijo. Ker je ob tem tudi plačeval vodni prispevek kot nadomestilo za jemanje naplavin, zaključku sodišča prve stopnje kolikor se nanaša na nedokazanost subjektivnega elementa tega kaznivega dejanja, ni moč odreči utemeljenosti. Zato je glede na vse povedano sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu 2.odst. 98.čl. ZKP, kot nepotreben odpade.