Jedro

Zamudne obresti delijo usodo glavne obveznosti. Zato se zamudne obresti obračunajo in odpišejo le od tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se lahko obračunajo in odpišejo. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izvira zamudnih obresti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se sodišče ni moglo spuščati v presojo možnosti posameznega odpisa (2. odst. 39. čl. ZUS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 30.03.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za odpis zamudnih obresti v znesku 4.511.527,80 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 20.12.1993 vložil prošnjo za odpis navedenega zneska zamudnih obresti zaradi ogroženega preživljanja. Navaja še, da je Izpostava Republiške uprave za javne prihodke (davčni organ) od Centra za socialno delo pridobila poročilo o socialnih in gmotnih razmerah tožnikove družine ter na podlagi poročila izdelala obrazložen predlog toženi stranki po 107. členu zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90). Tožena stranka je na seji dne 22.02.1994 obravnavala zadevo in odločila, da se tožnikovi prošnji za odpis zamudnih obresti ne ugodi.

V tožbi tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da niso bili upoštevani vsi dejavniki glede odpisa obresti. Že leta 1991 so se začele težave pri poravnavanju obveznosti, ker mu podjetje, za katero je pripravljal tople obroke družbene prehrane, ni plačevalo. Zaradi visokih obresti se je dolg bliskovito večal, tako da ga sedaj ne more plačati. Sklicuje se na navedbe v prošnji in pri socialni službi ter zatrjuje, da ne more plačati obresti, ker je vse prodal, da je lahko plačeval za zaposlene in najem lokala, pa tudi glavnice še ni čisto poravnal, za zadnje plačilo pa mu je dala ženina teta od prodaje stanovanja. Dve delavki je moral dati na čakanje, najemnina za lokal je veliko previsoka. Obrt so mu vzeli šele konec leta 1993 in ne ve, zakaj mu je niso vzeli takoj, ko so se začele obresti nabirati. Sedanji najemnik lokala je zaposlil njega in njegove delavce, pa od njega dobi zajamčeni osebni dohodek. Obresti je mogoče odpisati in tudi socialna služba je dala pozitivno mnenje. Socialna služba mu je odobrila otroški dodatek. Če bi imel redni osebni dohodek, bi se mogoče lahko domenili za obročno odplačevanje. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Zakon o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 48/90 in 34/91-I) v 107. členu, na katerega uporabo napotuje 140. člen zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popravek št. 2/94), določa, da izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov; pri zavezancih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko za odpis pristojen organ predlaga, da se davčni dolg zavaruje s knjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja le znesek zamudnih obresti, brez navedbe vrste glavnice, od katere izvirajo (ali gre za: vir dohodnine, drugo obveznost oziroma davek, letno ogotovljeno obveznost oziroma davek ali akontacijo), niti ne ugotavlja za odločitev pomembnih dejanskih okoliščin o socialnem stanju po 107. členu ZDoh (števila tožnikovih družinskih članov in njihovih dohodkov ter premoženjskega stanja tožnika in njegovih družinskih članov) in ne navaja razlogov za svojo odločitev. Le sklicevanje na poročilo Centra za socialno delo o socialnih in gmotnih razmerah tožnika in njegove družine ter na obrazložen predlog davčnega organa ni dovolj za obrazložitev odločbe, zlasti ne v primeru negativne odločbe. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tudi v primeru odločanja po prostem preudarku mora organ predhodno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (4., 7., 8. in 209. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče pripominja, da poročilo Centra za socialno delo potrjuje tožnikove navedbe v prošnji o socialnih in gmotnih razmerah v družini, v obrazložitvi izpodbujane odločbe pa ni povedano, zakaj pri odločitvi niso bile upoštevane. Poleg tega tudi v predlogu davčnega organa, ki se nahaja med poslaninmi upravnimi spisi, niso navedene glavnice in zamudne obresti po vrstah dajatev, ki so vir dohodnine po 2. členu ZDoh (kaže, da le del obresti izvira od davka od dohodkov iz dejavnosti, pri čemer pa ni jasno, ali gre za akontacije ali letne obveznosti) in obdobjih, prav tako ni naveden temelj za posamezni odpis posameznih obveznosti (ogroženo nujno preživljanje po 107. členu ZDoh ali neizterljivost po drugih predpisih), naveden pa tudi ni zakoniti temelj posameznih zamudnih obresti (zlasti niso razumljive glede komunalne takse), kar vse je pomembno za odločitev; poleg tega je davčni organ odpis obresti pogojeval s plačilom glavnice (ni pa navedel, katere glavnice). Ker so obresti od glavne obveznosti (glavnice) odvisna obveznost (akcesorna obveznost), delijo tudi zamudne obresti usodo glavne obveznosti. Zato se zamudne obresti obračunajo in odpišejo le od tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se lahko obračunajo in odpišejo. Zaradi preje opisane pomanjkljive obrazložitve izvira zamudnih obresti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se sodišče ni moglo spuščati v presojo možnosti posameznega odpisa.

Prav tako sodišče ni moglo preizkusiti pravilne uporabe 107. člena ZDoh, ker se tožena stranka le sklicuje na to določbo, ni pa navedla, iz katerih dokazov sklepa, da s plačilom davčnega dolga ne bi bilo ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Ocena, ali bi nastopila nevarnost za preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, je odvisna od ugotovitve takšnih dejstev in okoliščin, ki so po naravi stvari lahko podlaga za opredelitev njegovega socialnega položaja. Iz 107. člena ZDoh namreč izhaja, da ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše zavezancu, ki ga je zadela takšna stiska, da bi izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje njega in njegovih družinskih članov. Po tej določbi pa za odpis davčnega dolga ne bi bilo pogojev, če z izterjavo ne bi bilo spravljeno v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

Na podlagi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče odloči praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje nobenega dejanskega stanja. Zato bo o tožnikovi vlogi v ponovnem postopku potrebno odločiti v skladu z 62. členom ZUS, seveda po predhodni ugotovitvi preje navedenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.