Jedro

1. Kadar delavec ostane na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se že po samem zakonu šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Ker je tožnik že pridobil pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo za več kot leto dni nazaj, delovnega razmerja ni več mogoče spreminjati v delovno razmerje za določen čas.

2. Delavec lahko uveljavlja transformacijo delovnega razmerja tudi po prenehanju delovnega razmerja (ne pa le ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas). Ker je tožnik v skladu z 18. členom ZDR že od 1.12.1995 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ni pravne podlage za sklepanje pogodb za določen čas po tem datumu, zlasti ne z retroaktivno veljavnostjo, prav tako pa ni pravne podlage za zakonito prenehanje delovnega razmerja po izteku določenega časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi iz l. 1998.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: " 1. Ugotovi se, da sta sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.11.1998 ter 30.11.1998 nezakonita in se razveljavita, ter da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, kot da bi delal od 1.12.1998 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska, v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (3. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.11.1998 ter sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 30.11.1998, vrnitev na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, od 1.12.1998 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (1. in 2. točka izreka sodbe in sklepa). Sklenilo je, da se tožba z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1998 zavrže (3. točka izreka), izrek o stroških pa je odpadel, ker niso bili priglašeni (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti, ampak samo deloma, ter je kršilo določbo 2. odstavka 2. člena ZPP. Sodišče je zanemarilo dopolnitev tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi tožnika z dne 30.4.1999, kjer je tožnik v točkah I in II dopolnil svoj zahtevek ter poleg razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja, vrnitve na delo, priznanja obstoja delovnega razmerja ter plačila pogodbene kazni zahteval še, da se ugotovi ničnost klavzule o zaposlitvi za določen čas v pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklepal s toženo stranko (v l. 1997 ter 1998). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik zahtevka za razveljavitev pogodb zaradi delne ničnosti ni postavil, pa tudi če bi bilo to stališče pravilno, bi moralo sodišče ravnati po 23. in 24. členu ZDSS, saj delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, pa tudi če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Ničnost mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Če sodišče ničnosti pogodb ne bi ugotovilo, bi moralo nujno izvesti dokaz z izvedencem ter ugotoviti sposobnost razumevanja tožnika v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.4.1998. Tožnik izpodbija tudi zakonitost in veljavnost drugih pogodb o zaposlitvi v delu, ki vsebuje klavzulo o delovnem razmerju za določen čas, in sicer pogodbe o zaposlitvi z dne 3.2.1997 (k podpisu te pogodbe je bil tožnik prisiljen z grožnjami delodajalca) ter z dne 26.11.1997. Pogodbe o zaposlitvi so bile sklenjene v nasprotju s 17. in 18. členom ZDR, torej v nasprotju s prisilnimi predpisi. Vse pogodbe imajo kot zakonito podlago in razlog sklenitve sezonsko delo. Temeljno vprašanje, ki se pojavlja, je, ali gre res za zakonito uporabo te določbe oz. ali gre za sezonsko delo. Obobje od 1.12.1995 do 30.11.1998, to je tri leta, ne more biti sezonsko delo. Delovno razmjerje je bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, zato se po 18. členu ZDR šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Zgolj iz previdnosti tožeča stanka uveljavlja delno ničnost v pogodbah o zaposlitvi tudi iz razlogov kršitve družbene morale in ustavnosti (103. člen ZOR). Tožena stranka je izrabila svoj položaj zaradi odvisnosti delojemalca. Prisilila je tožnika k podpisu pogodb o zaposlitvi za določen čas ter mu obljubljala sklenitev zaposlitve za nedoločen čas. Tožeča stranka je na podlagi prisile podpisala pogodbo dne 3.2.1997 za nazaj od 1.12.1995, čeprav je bila glede na 18. člen ZDR že po samem zakonu zaposlena za nedoločen čas. Gre za zlorabo instituta sezonskega dela in zakona. Tožeča stranka obenem prosi za oprostitev stroškov pritožbenega postopka, ker je brezposelna in brez lastnih virov preživljanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik je postavil točno tak zahtevek, o kakršnem je sodišče prve stopnje odločilo, tekom postopka pa je pokazal skrajno nezainteresiranost, ker niti njega niti njegovega pooblaščenca ni bilo na zadnjo glavno obravnavo. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek postavil šele v pritožbi, sicer pa tudi v pritožbi le ponavlja navedbe, ki jih je podal že tekom postopka in na katere je sodišče s svojo sodbo že odgovorilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sprejeta odločitev delno nepravilna, ker temelji na napačni pravni presoji.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas od 1.4.1998 do zaključka gradbišča v gradbeni sezoni, predvidoma do 30.11.1998. Zaključilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar bi prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Skladno z določbo 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/73) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Tožnik je tekom postopka trdil, da mu je že v letu 1997 delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Podatki v spisu potrjujejo, da je tožnik delal pri toženi stranki od 10.7.1995 dalje. Po izteku prvih dveh pogodb o zaposlitvi iz leta 1995 je tožnik v letu 1996 nadaljeval z delom brez pogodbe o zaposlitvi. Dne 3.2.1997 je podpisal pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo za nazaj, s tem da je bilo tedaj delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 1.12.1995 do 30.11.1997 (prilogi A 13, B 3). Temu sta sledili še dve pogodbi, sklenjeni za določen čas - od 1.12.1997 do 31.3.1998 za delovno mesto gradbinec I ter zadnja od 1.4.1998 do 30.11.1998 za delovno mesto gradbinec I voznik za čas gradbene sezone.

Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru že v letu 1996 prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljeval z delom pri toženi stranki, ne da bi bilo ponovno sklenjeno ali pravočasno, to je pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, podaljšano delovno razmerje za določen čas. V takem primeru, kadar delavec ostane na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se že po samem zakonu šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Delovnega razmerja za nedoločen čas pa ni mogoče več spreminjati v delovno razmerje za določen čas, zato stanja ni bilo mogoče "sanirati" s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo za več kot leto dni nazaj, saj je tožnik tedaj že pridobil pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas. Isto velja za kasneje sklenjeni pogodbi o delovnem razmerju za določen čas, vključno z zadnjo, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo. Ker je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da delavec lahko uveljavlja transformacijo delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja (ne pa le ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas), je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je tožnik v skladu z 18. členom ZDR že od 1.12.1995 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Zato ni bilo nikakršne pravne podlage niti za sklepanje pogodb za določen čas po tem datumu, zlasti ne z retroaktivno veljavnostjo, prav tako pa ni bilo pravne podlage za zakonito prenehanje delovnega razmerja kljub izteku določenega časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi iz l. 1998. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno uporabilo materialno pravo, to je 18. člen ZDR, je sprejelo napačno odločitev. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi, s katerimi tožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo, podani, v skladu z določbo 4. odstavka 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožba pa ni utemeljena, v kolikor izpodbija sklep o zavrženju tožbe z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97). Prvostopenjsko sodišče je tožbo pravilno zavrglo kot preuranjeno, saj 28. člen SKPGD veže plačilo pogodbene kazni za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na pogoj, da je nezakonito prenehanju delovnega razmerja ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Ker v tem delu pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe (2. točka 365. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razsodilo oz. sklenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.