Jedro

S tem, da je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe opisan dogovor sostorilcev (da sta obsojenca ter neugotovljeni moški po predhodnem dogovoru na cesto postavila posebno kovinsko bodalo, ki je predrlo pnevmatiko na vozilu oškodovancev in ju prisililo k ustavitvi), nato pa še vloga posameznega od sostorilcev (da je soobsojenec ostal v vozilu, obsojenec in tretji moški pa sta odšla proti ustavljenemu vozilu oškodovancev, iz katerega je neugotovljeni tretji poskusil vzeti moško torbico, kar pa sta oškodovanca preprečila), je očitek, da je tudi obsojenec sodeloval pri izvrševanju znakov kaznivega dejanja, določno opisan.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.S. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena R.M. in F.S. sta bila z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu (točka I) spoznana za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter (točka II) oproščena obtožbe glede storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa z nevarnim sredstvom po prvem odstavku 327. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu F.S. je bila izrečena kazen dve leti zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas pet let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 29.1.2008 sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo, v oprostilnem delu pa razveljavilo in v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

2. Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega F.S. zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo tudi glede kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), vrhovni državni tožilec A.P. meni, da ni utemeljena. Obsojeni F.S. in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, med drugim tudi zaradi pomislekov, da odločilna (materialno ali procesnopravno relevantna) dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, in pomislekov v zvezi s presojo izvedenih dokazov.

5. Zagovornik obsojenega F.S. na več mestih v zahtevi navaja, da uveljavlja kršitev materialnega prava. Teh navedb zagovornik v zahtevi pravno ne opredeli (1. do 5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), v utemeljitvi pa povzema besedilo določbe 25. člena KZ o sostorilstvu ter trdi, da vloga obsojenega F.S. pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja ni natančno opredeljena in opisana oziroma da ne predstavlja tiste udeležbe, ki bi predstavljala sostorilstvo pri očitanem kaznivem dejanju. Povzete trditve, ki jih je po vsebini Vrhovno sodišče razumelo kot očitek kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, niso utemeljene. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bilo kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ (ki je ostalo pri poskusu) storjeno tako, da so obsojena R.M. in F.S. ter neugotovljeni moški po predhodnem dogovoru na hitro cesto Ljubljana - Obrežje postavili posebno kovinsko bodalo, ki je predrlo pnevmatiko na vozilu oškodovancev in ju prisililo k ustavitvi. Poleg takšnega dogovora je zatem povsem jasno opisana vloga posameznega od sostorilcev, in sicer da je obsojeni R.M. ostal v vozilu, F.S. in tretji moški pa sta odšla proti ustavljenemu vozilu oškodovancev, iz katerega je neugotovljeni tretji poskusil vzeti moško torbico, to pa sta mu oškodovanca preprečila. Očitek, da je tudi obsojeni F.S. sodeloval pri izvrševanju znakov kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, torej pri poskusu velike tatvine storjene na posebno predrzen način, je glede na navedeno določno opisan. Nenazadnje je takšni presoji sodišča prve stopnje ob podobnem pritožbenem očitku z jasnimi in razumnimi razlogi pritrdilo že višje sodišče (3. stran sodbe).

6. Zagovornik v zahtevi poleg tega navaja, da obsojeni F.S. ni poskušal storiti očitanega kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ oziroma da ni jasno, kaj naj bi pri izvrševanju tatvine počel, da dokazni postopek zgoraj povzetih dejstev ni potrdil ter da njegov zagovor z ostalimi dokazi ni bil izpodbit. Te trditve predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi (ne torej pravnimi) zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe in zato uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Enako velja glede navedb zahteve, da se je vozilu oškodovancev približal le tretji neugotovljeni moški, da na kovinskem bodalu (najdenem ob bankini hitre ceste Ljubljana - Obrežje) in na prtljažniku avtomobila obsojenega R.M. ni bilo sledi F.S., na podlagi česar zahteva trdi, da je bil slednji zgolj sopotnik R.M. in ne sostorilec pri kaznivem dejanju. Očitka kršitve kazenskega zakona namreč ni mogoče utemeljevati z dejstvi oziroma sklepanjem, ki nima podlage v ugotovitvah pravnomočne sodbe.

7. Po vsebini zatrjevana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP torej ni podana, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Zagovornik obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na dejstvo, da prestaja zaporno kazen, na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodne takse.