Jedro

Priposestvovanje družbene lastnine pred letom 1980 je bilo omejeno. Državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje, pozneje družbena lastnina, je bilo pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave SFRJ), ki se je kazala tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 802/21 k.o. X. Toženi stranki in stranski intervenientki je nerazdelno naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.937,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili tožena stranka in stranska intervenientka.

3. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tu sporna parcela št. 802/21 k.o. X (prej parc. št. 802/VII) družbena lastnina, bi moralo ugotoviti, da priposestvovalna doba ni mogla teči ves čas. To je bilo vse do leta 1997, ko se je parcela lastninila. Zmotna je ugotovitev, da je priposestvovalna doba pričela teči že v letu 1956 in se je iztekla 20 let kasneje, torej leta 1976, saj je bila ves ta čas ta parcela družbena lastnina. Na družbeni lastnini priposestvovanja ni bilo, kar velja tudi za obdobje pred uveljavitvijo Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) leta 1980. Na spornem zemljišču niti tožeča stranka niti njen pravni prednik nikdar nista imela pravice uporabe, ki bi se morebiti lahko preoblikovala v zasebno lastnino. Navedeno je že razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Je pa sodišče prve stopnje tudi sicer zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bilo pravnemu predniku tožnika izdano gradbeno dovoljenje za postavitev ograje na parc. št. 805, zaradi česar naj bi bil dobroverni posestnik spornega zemljišča. Gradbeno dovoljenje mu je bilo namreč izdano za postavitev ograje na parc. št. 806/1 na zahodni strani ob K., na severni strani s sosednjim zemljiščem parc. št. 806/3 in na zahodni strani s sosednjim zemljiščem parc. št. 806/2, kar vse je razvidno iz načrta ograje v prilogi A13. Na ogledu je tožnik priznal, da je ograja na južni strani parc. št. 805/7 (verjetno mišljeno proti parceli št. 805) že stala in da je last intervenientke. Priznal je tudi, da je bilo gradbeno dovoljenje iz leta 1959 izdano za postavitev ograje na vzhodni, severni in zahodni strani hiše K. 12. To dejstvo izhaja tudi iz samega gradbenega dovoljenja iz leta 1956 (priloga A8), kot tudi iz odločbe OBLO Ljubljana Moste iz leta 1956 (priloga A7). Ker sodišče teh okoliščin ni pravilno ugotovilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z dobrovernostjo pravnega prednika tožeče stranke zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tudi ostale okoliščine, ki jih navaja sodišče za dobroverno uporabo spornega zemljišča, ne zadostujejo za priposestvovanje. Pravni prednik tožnika, kot tožnik, sta se zavedala, da na sporni parceli nimata pravice uporabe, niti kasneje lastninske pravice. Če tudi sta to zemljišče uporabljala, se nista z zadostno skrbnostjo prepričala, da je to zemljišče njuna last. 4. Tudi stranska intervenientka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožba navaja nezakonito zasedanje tožeče stranke drugih zemljišč, očita nepravilno postopanje razpravljajočega sodnika na prvi stopnji, opisuje postopek zaslišanja priče F. L. Nadalje, enako kot tožena stranka v svoji pritožbi, opisuje dokumentacijo v zvezi z ograjo na zemljišču tožnika in potek te ograje. Zatrjuje, da je bil toženec in njegov pravni prednik nedobroveren posestnik spornega zemljišča, saj je vedel, da je to tuje zemljišče, ker sicer ne bi prosil za odkup le-tega. Sodišče prve stopnje lahkoverno verjame tožniku, da je on posadil leta 1962 kostanj na spornem zemljišču, saj je bil tožnik takrat star komaj pet let. Pojasnjuje nemožnost priposestvovanja služnostne pravice na spornem zemljišču in namen uporabe tega zemljišča za dostop do hiše stranske intervenientke, pri čemer ji nastaja velika škoda zaradi sodbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in potrjuje pravilnost ugotovitve in odločitve sodišča prve stopnje. Pojasnjuje, da že iz ročno vodenega zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je predložila tožena stranka, izhaja, da je parc. št. 802/7 nastala v letu 1976 z odločbo Skupščine občine Ljubljana Moste Polje in je bila odpisana od vložka 36 iste k.o., v zemljiško knjigo pa je bila kot družbena lastnina vpisana šele leta 1980 in šele od takrat naprej se lahko manifestira kot taka. Ker je tožeča stranka s svojim pravnim prednikom dobroverna posestnica spornega zemljišča od leta 1951 dalje in torej vse do leta 1980 oziroma najmanj do leta 1976, je do takrat potekla 20-letna priposestvovalna doba po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ). Predlaga zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Zlasti pritožbene navedbe stranske intervenientke o tožnikovi nezakoniti uporabi drugih zemljišč, načinu obnašanja razpravljajočega sodnika (ker te navedbe ne predstavljajo kršitev določb postopka), o načinu zaslišanja priče F. L., v zvezi s priposestvovanjem služnosti (predmet odločitve s sodbo je lastninska pravica) in o namenu uporabe spornega zemljišča ter intervenietki nastajajoče škode zaradi obravnavanja sodbe, so za ta pritožbeni postopek irelevantne in zato neupoštevne, ker na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati. Zato se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni uporabo materialnega prava z opredelitvijo sodišča prve stopnje, da do uveljavitve ZTLR 1980 ni bilo prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, ker ODZ, katerega pravna pravila so se uporabljala pred ZTLR, takšne prepovedi ni imel. Državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje, pozneje družbena lastnina, je namreč bilo pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave SFRJ), ki se je kazala tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja (enako sklep VSL I Cp 4386/2010). Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da priposestvovanje družbene lastnine pred letom 1980 ni bilo omejeno, je zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava ostalo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Potrebno bi namreč bilo ugotoviti status sporne nepremičnine tudi v času od leta 1951, ko naj bi pravni prednik tožnika to zemljišče pridobil v posest, in do odločbe Občinske ljudskega odbora Ljubljana Moste z dne 19.1.1956 (priloga A7). V kolikor bi to bilo družbena lastnina tudi takrat, potem je tek priposestvovanja v tem obdobju izključen. V kolikor pa bi bil ugotovljen status zasebne lastnine, bo ta podatek lahko odločilno vplival na vprašanje dobroverne posesti oziroma bo lahko prišlo v poštev tudi pravilo, da lastne lastnine ni možno priposestvovati, niti ta čas ne teče priposestvovalna doba.

9. V posledici zgoraj pojasnjenega je bilo potrebno pritožbama tožene stranke in stranske intervenientke ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), da bo to lahko v nadaljevanju postopka raziskalo pravno pomembna dejstva v nakazani smeri, seveda vse v okviru s strani strank zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazih oziroma ob eventuelni uporabi določbe drugega odstavka 7. člena ZPP, in nato odločilo o tožbenem zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava. Glede na nadaljnje ugotovitve pomembnih dejstev morebiti ne bo neupoštevno niti pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ glede omejitve pravice priposestvovanja in v zvezi s to omejitvijo podanega komentarja s sodno prakso pri 44. členu Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ (N. Juhart, A. Betetto, T. Kerstaš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Založba GV, 2004).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.