Jedro

Delavec je v skladu z določbo 1. odstavka 132. člena ZDR upravičen do odpravnine zaradi upokojitve tudi v primeru invalidske upokojitve. Iz določbe 132. člena ZDR nikakor ne izhaja, da bi bila pravica omejena le na primere, ko se delavec starostno upokoji. Pojem „upokojitev“ se nanaša na vse primere uveljavljanja pravice do pokojnine. Zato delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina ne glede na to, na kakšni podlagi se upokojuje, tako v primeru upokojitve zaradi pridobitve pravice do starostne pokojnine kot tudi v primeru uveljavitve pravice do invalidske, družinske ali vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 2.591,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 do plačila (I. točka izreka sodbe), tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 30. 9. 2009 do 17. 11. 2009 pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 421,75 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je po 132. členu ZDR do odpravnine upravičen le delavec, ki se prostovoljno starostno upokoji, ne pa delavec, ki zaradi ugotovljene invalidnosti nima več zmožnosti za delo in mu pogodba o zaposlitvi preneha po sili zakona. Ker ta določba velja le za prostovoljne starostne upokojitve, zakon ureja tudi položaj, če se delavec po upokojitvi ponovno zaposli ali če se le delno upokoji. Sodišče prve stopnje ni obrazloženo odgovorilo na navedbe tožene stranke, zapisalo je le stavek, da je za pridobitev pravice do odpravnine pomembno le dejstvo upokojitve, ne pa način prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja z navedbami, da naj bi bila sodba pomanjkljivo obrazložena oziroma da sodišče ni obrazloženo odgovorilo na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na pravico do odpravnine ob invalidski upokojitvi. Izpodbijana sodba ima namreč jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zavzeto pa je tudi pravilno stališče glede razlage določbe 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki določa pravico delavcev do odpravnine ob upokojitvi, s čimer je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke s tem v zvezi.

Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena.

Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno stališče, da je delavec v skladu z določbo 1. odstavka 132. člena ZDR upravičen do odpravnine zaradi upokojitve tudi v primeru invalidske upokojitve. Nasprotno stališče tožene stranke je napačno, saj iz določbe 132. člena ZDR nikakor ne izhaja, da bi bila pravica omejena le na primere, ko se delavec starostno upokoji. Pojem „upokojitev“ se nanaša na vse primere uveljavljanja pravice do pokojnine. Zato delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina ne glede na to, na kakšni podlagi se upokojuje, tako v primeru upokojitve zaradi pridobitve pravice do starostne pokojnine kot tudi v primeru uveljavitve pravice do invalidske, družinske ali vdovske pokojnine. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ni pomembno, na kakšni podlagi delavcu preneha pogodba o zaposlitvi (na podlagi odpovedi, po sporazumu ali po samem zakonu po 119. členu ZDR). Pravica do odpravnine ob upokojitvi spada med pravice iz delovnega razmerja, ki pripada vsem delavcem, če se upokojijo, zato morajo biti vsi v enakem položaju, ne glede na to, kakšno pokojnino uveljavljajo. Različna oziroma neenaka obravnava delavcev glede na to, katero pravico do pokojnine, ki se zagotavlja z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, uveljavljajo, bi bila nedopustna in bi pomenila kršitev prepovedi diskriminacije, zlasti če bi se ta pravica odrekala invalidom, ki uživajo posebno varstvo tudi v času, ko so še zaposleni pri delodajalcu. Zato je (zmotna) razlaga 132. člena ZDR, za katero se zavzema tožena stranka, tudi iz tega razloga povsem nesprejemljiva.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna tako po temelju kot po višini, saj je sodišče prve stopnje tožniku v skladu z določbo 1. odstavka 132. člena ZDR prisodilo odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač za pretekle tri mesece pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju delnega plačila na dan 17. 11. 2009, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v skladu z določbami 299. ter 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ).

Ker ni podan niti uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.